Snowdnova resnica

Edward Snowden, nekdanji uslužbenec ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA), ki je svoje umazano početje tako uspešno prikrivala pred javnostjo, da so njeno kratico svojčas sarkastično opisovali kar s stavkom No Such Agency, je s svojim razkritjem pobil najmanj dve muhi na mah. Razkrinkal ni le ameriške prisluškovalne zalege, ampak je grdo udaril tudi po evropski politiki. Natančneje, po njeni dvojni morali. Nobenega dvoma namreč ni, da je evropska politična vrhuška ves čas vedela, kaj počnejo Američani. Navsezadnje jim je po 11. septembru sama podpisala bianco menico za nezakonito ravnanje. Voljno je sodelovala v operacijah, ki so bile v popolnem nasprotju z lastno zakonodajo in retoričnim priseganjem na spoštovanje človekovih pravic. In ne nazadnje je tudi sama prisluškovala po dolgem in počez.

Za ilustracijo samo dva primera. Agenti Cie so v sodelovanju z italijansko vojaško obveščevalno službo februarja 2003 sredi Milana ugrabili imama Abu Omarja. Kasneje, ko so ga mesece in mesece mučili v egiptovskih zaporih, se je izkazalo, da so zgrabili napačnega človeka. Tožilstvo v Milanu je začelo proces proti ugrabiteljem in vladi v Rimu predlagalo, naj od Washingtona zahteva izročitev takrat že razkrinkanih ameriških agentov. Rim je zahtevo tožilstva zavrnil.

Zgodba se je nato ponovila še v Nemčiji. Agenti Cie so ob pomoči voljnih makedonskih kolegov decembra 2003 ugrabili nemškega državljana Halida el Masrija in ga šest mesecev mučili v Afganistanu. Ko so ugotovili, da gre za nedolžnega človeka, so ga kot kakšno smet odvrgli sredi nekega polja v Albaniji. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je tovrstno početje razglasilo za nezakonito. Tožilec v Münchnu, ki je preiskoval zadevo, je zahteval izročitev agentov Cie, toda vlada Angele Merkel je bila drugačnega mnenja in njegove zahteve nikoli ni posredovala Washingtonu.

Zato je zdajšnje sprenevedanje evropske politike naravnost nagnusno, saj s svojo bridko jezo zaradi Američanov razkriva tudi lastno naivnost. Američanom so prisluškovanje svojim državljanom – in s tem tudi sebi – namreč dovolili v imenu nekakšne vojne proti terorju. Toda teroristi so bili v bistvu le nadvse spreten izgovor za popoln nadzor. Snowden je namreč razkril, da so Američani prisluškovali tudi udeležencem pomembnih ekonomskih forumov, sestankom naftnih družb, ministrstvom za energetiko in celo voditeljem prijateljskih vlad, z izjemo tako imenovanih držav five eyes, kamor poleg ZDA sodijo še Velika Britanija, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija. Podoben sporazum so Američani svoj čas predlagali tudi Nemčiji in Franciji, a do dogovora (še) ni prišlo. Teroristi so bili v tej zgodbi torej povsem postranskega pomena.

Zato je prav nerazumljivo, zakaj so bili v Evropski uniji tako neodločni, ko je šlo za usodo in tudi za življenje Edwarda Snowdna. V Bruslju in vseh drugih prestolnicah članic Unije bi se morali dobesedno tepsti za to, kdo bo ponudil zatočišče mladeniču, ki jim je dokončno odprl oči, ko gre za resnico o vojni proti terorju in lažnivih prijateljih z one strani Atlantika.

Toda resnica politike v bistvu sploh ne zanima. Ne v ZDA in ne v Evropi. Vodja NSA general Keith Alexander je denimo jezno izjavil, da je treba zdaj za vsako ceno ustaviti medije, ki objavljajo tovrstne zgodbe. Novinarje torej, in ne morda služb, ki nezakonito, tako kot nekoč Stasi, vohunijo za življenji drugih. Narobe svet. V skladu z Orwellovim novorekom, ki vnovič svari, da je laž resnica, prostovoljno služenje gospodarjem iz Washingtona pa ena sama sreča in svoboda.