Sodba ob Dravi

Epilog radarske zgodbe ponovno prinaša opozorilo, da si je in bo Maribor vedno sodbo pisal sam.

Objavljeno
26. januar 2016 16.50
Rok Kajzer
Rok Kajzer
Če bi verjeli v zarote in s prstom kazali na strice iz temačnega oziroma rdečega ozadja, bi po umiku mariborske radarske obtožbe proti Francu Kanglerju lahko zlahka zapisali, da se po še enem sodnem padcu vendarle izrisuje podoba zelo neuspešnega podzemlja, ki usmerja računske sodnike, bojevnike proti korupciji, kriminaliste, tožilce in sodnike. Ali kot bi rekel Vinko Gorenak: »Funkcija sodstva zdaj je očitno ščitenje leve politične opcije.« No, ti teoretiki zarot imajo zdaj velik problem. Vse te institucije, ki naj bi jih usmerjal saj-vsi-vemo-kdo in iz katere dnevne sobe, očitno slabo opravljajo svoje delo. Če bi se besedno poigrali, bi za mariborski primer v maniri zarotnikov lahko izjavili, da je »funkcija tožilstva zdaj očitno ščitenje desne politične opcije«.

Skratka, tudi z odločitvijo, da se obtožba umakne, padajo argumenti z desne, da so v ozadju mračne postsocialistične sile. A to je problem, ki ga bo imela opcija, ki že več let načrtno ruši avtoriteto teh organov, še posebno takrat, ko preiskuje in proučuje sumljive posle njihovih ključnih mož. Vsiljena teorija, v katero so vključili tudi padlega župana Kanglerja, ni zdržala in je med politične pravljice zdaj zdrsnila tudi v mestu ob Dravi.

Prave posledice pa bo poteza tožilstva imela prav tam. Umik je klofuta zdravemu razumu, saj bi najpomembnejše elemente korupcije v radarskem poslu zlahka lahko opazili tudi z mednarodne vesoljske postaje. Je klofuta za desettisoče Mariborčanov, ki so se ob tem, ko so zahtevali le eno – pošteno mestno politiko, nažrli solzivca. In je sijajno sporočilo za župana Andreja Fištravca, da se izplača delati netransparentno, škodljivo in sumljivo, torej točno to, kar je odneslo njegovega predhodnika. Kangler, ki se je kljub temu brez težav prerinil v drugi krog županskih volitev, je zdaj še stopničko više pri možnosti, da mu v prihodnje celo uspe, saj zna uspešno nagovarjati neurbani del štajerske prestolnice; urbani ga je odnesel. A pustimo Kanglerja in njegove prihodnje uspehe, vrnimo se k njegovemu vzornemu učencu, sedanjemu županu.

Prižgana mu je zelena luč za nadaljevanje dejanj, takšnih, kot so jih z že omenjene vesoljske postaje opazili pri predhodniku. In zdaj tudi pri njem. A je med Kanglerjem in Fištravcem velikanska razlika. Zadnji je, tako kot Miro Cerar, na oblast prišel z obljubami o drugačni, pošteni, etični in transparentni politiki. Z lažmi torej. Ne samo to, da je vse obljube poteptal, v relativno kratkem času je zjutraj v ogledalu zagledal svojega predhodnika. Smo zapisali, da je med Kanglerjem in Fištravcem velikanska razlika? V resnici je ni.

Vse to bodo morali volivci v štajerski prestolnici premleti in premisliti. Vstajniški žar je, potem ko ga je Fištravec brezkompromisno pogasil, povsem zamrl, mesto se spet pogreza v apatijo in znano sivino. Za to – kljub svojemu negativnemu prispevku – niso krive ljubljane, vlade, države, ampak njegovi ljudje. Ker najboljši v mestu ne želijo v umazano in bankrotirano politično areno in ker morajo volivci na koncu, tako je bilo tudi na zadnjih županskih volitvah, vedno izbirati med dvema najslabšima možnostima.

Najnovejša zgodba je zato spet opozorilo, da si je in bo Maribor vedno pisal sodbo sam.