Sodišče in zdravje

Urejanje intelektualnih poklicev z omejevanjem in kaznovanjem prinaša slabe rezultate.
Objavljeno
29. november 2017 20.57
Milena Zupanič
Milena Zupanič
Računsko sodišče, najvišji organ nadzora porabe javnega denarja v Sloveniji, se zadnje čase ukvarja z boleznimi. Te dni je objavilo revizijo obravnave raka na prostati, pripravlja tudi revizijo redkih boleznih. To je neke vrste precedens, ki kaže, da so odpovedali vsi drugi državni organi, ki so odgovorni za spremljanje zdravja prebivalstva in bi se morali brigati za popravke sistema: ministrstvo za zdravje z vsemi svojimi agencijami in Nacionalnim inštitutom za varovanje zdravja vred. Ministrstvo je dobilo enopomensko negativno oceno: neuspešno.

Ocena neuspešno pomeni za moške – rak na prostati je pač moška zadeva – več (nepotrebnih) smrti, kot če bi bilo ministrstvo, ki celotni sistem vodi, boljši upravljavec. Računsko sodišče je ugotovilo, da so čakalne dobe nedopustno dolge, to pa zaradi premalo zdravnikov, premalo medicinskih sester in premajhne razpoložljivosti operacijskih dvoran. Najpomembnejši očitek ministrstvu je, da ni sprejelo takih ukrepov, ki bi zagotavljali učinkovito izboljšavo obravnave raka na prostati na dolgi rok.

Sporočilo računskega sodišča je univerzalno. Če bi revidiralo vse bolezni, bi zagotovo pri marsikateri lahko zapisali popolnoma isto kot pri raku na prostati. Na vrhu sistema je ministrstvo z ministrico, ki sprejema neučinkovite ukrepe. Če računsko sodišče zapiše, da je premajhna razpoložljivost operacijskih dvoran, to ne pomeni, da je operacijskih dvoran premalo. Pomeni, da niso izkoriščene popoldne, ob sobotah in nedeljah, saj delo ni organizirano tako, da bi bile. Organizirano pa ni zato, ker so zakoni takšni, da zdravstvo dušijo, ne pa spodbujajo, in ker niti ni dovolj denarja, da bi zdravili vse bolnike v državi.

Zakoni, pravilniki in drugi sistemski ukrepi v tem mandatu so v rokah ministrice Milojke Kolar Celarc in vlade Mira Cerarja. Odločitve o denarju tudi. Predlagala sta takšne zakone, da je za zaposlene v zdravstvu vse več kaznovalnih in vse manj spodbujevalnih ukrepov, ki bi omogočali področju ustvarjalni zagon. Vsak ve, da intelektualnih poklicev ne moreš urejati z omejevalno in kaznovalno politiko. Posledice v praksi so takšne, kot jih v Sloveniji ni bilo še nikoli. Zadnji dve leti je sestrska zbornica morala izdati potrdilo o dobrem imenu za odhod v tujino 420 sestram, zdravniška zbornica pa 427 zdravnikom. To ne pomeni, da je toliko sester in zdravnikov tudi zares odšlo, a dejstvo je, da na slovenskem trgu dela ni mogoče dobiti ne sester ne zdravnikov. Čakajočih bolnikov pa je več kot kdajkoli.

Medtem ko sta računsko sodišče in protikorupcijska komisija pred leti iskala vsakega posameznika, ki je kjerkoli preskočil čakalno vrsto, to zdaj nima smisla. Ministrica je na stežaj odprla vrata urgentnih centrov brez vsakih omejitev. Kdorkoli pride s še zdaleč ne nujno težavo, preskoči vse bolnike, ki čakajo v rednih vrstah. Ocenjujejo, da je takšnih preskokov okoli 300.000 na leto. V posmeh vsem dosedanjim prizadevanjem za red. Računsko sodišče lahko izvede še sto revizij s področja zdravja, da bo res do konca jasno, kdo bi moral sistem urejati drugače, kot ga ureja.