Soj medijskih kamer

Če bi prihodnost medijev in novinarjev načrtovali na podlagi spletnih komentarjev in razmišljanj, zapisanih na družabnih (ne družbenih) omrežjih, bi jih lahko kar ukinili.

Kaj si o njih mislijo, številni posamezniki – mnogi med njimi z izrazitimi strankarskimi interesi – nenehno sporočajo najširši družbi. Zdaj je tako postalo moderno pozivati k ukinitvi naročnine za javno RTV. Podobno všečno bi seveda bilo tudi, če bi pozivali k ukinitvi davkov in dajatev: na referendumu bi se s to pobudo strinjal skoraj vsakdo.

Čisto drugačno podobo je pokazala javna razprava, ki je služila za podlago pri pripravi medijske strategije. Na dvanajstih regionalnih srečanjih so bralci, poslušalci in gledalci povedali, zakaj so jim mediji pomembni in kaj od njih pričakujejo. Predvsem si želijo, da bi v svet nosili novice iz njihovih krajev, pa tudi, da bi jim prinašali novice iz sveta.

Prav to je poslanstvo tistih medijev, ki delujejo v interesu javnosti, ne pa zgolj v interesu potrošnikov, politikov ali občinskih veljakov. A ker je medijev vse več, denarja zanje pa vse manj, se tudi najboljši mediji z najširšo paleto vsebin spopadajo s krčenjem stroškov, kar šibi kakovost in ponudbo.

Nekaj rešitev želi ponuditi medijska strategija, ki jo bo ministrstvo za kulturo v prihodnjih dneh predstavilo javnosti. Ta bo podlaga za dva zakona – o medijih in RTV Slovenija –, ki naj bi ju sprejeli jeseni.

A strokovnjaki opozarjajo, da se je v zadnjih letih nakopičilo preveč problemov, da bi jih lahko odpravili zgolj z dvema zakonoma. Področje medijev bi bilo treba reševati celostno in na ravni več ministrstev, celo držav. Novinarji delajo v slabih razmerah, pritiskov je vse več, mladi novice dobivajo na drugih platformah, tudi če te še vedno izhajajo iz tradicionalnih medijev. Poleg nove medijske zakonodaje bi zato potrebovali še novo kolektivno pogodbo, ki bi vključevala tudi prekarce, ki jih je v medijih vse več. Nekateri problemi so vseevropski in jih lahko razreši le Evropska unija prek svojih direktiv. Med njimi je, denimo, ta, da se velik delež oglaševalskega denarja pretaka na račune globalnih podjetij.

Kaj bo torej lahko naredilo ministrstvo za kulturo? Strokovnjaki z zgodovinskim spominom opozarjajo, da so bili številni poskusi sprejetja medijske zakonodaje v preteklosti neuspešni. Mediji so od nekdaj vroča politična tema in vanje se vpletajo številni in močni interesni lobiji. Niti to, da je vlada že stopila v drugo polovico mandata, ni najboljša popotnica.

A nekaj bo treba narediti. Razvite družbe za svoj obstoj in napredovanje potrebujejo kakovostne in neodvisne medije, ki delujejo v interesu javnosti. Tudi tistim, ki glasno oznanjajo svoje veselje, ko gre medijem slabo ali novinarji izgubljajo službe, se lahko zgodi, da se znajdejo v položaju, ko bodo medije potrebovali. Še vedno namreč velja, da se mnogi družbeni problemi začnejo reševati, ko se vanje uperi soj medijskih kamer.