Soline in Triglav

Prodaja Telekomovih Solin tujcem in inšpektorsko zaprtje mostu v Krajinskem parku Sečoveljske soline sta povezani zgodbi. Tičeta se usode istih solin, dogajata se v istem času in obe sta podobno bizarni. Obe sta povsem v skladu s slovenskim rekom o izgovoru, ki je lisici na repu prinesen.

Najprej izgovor o tem, zakaj hčerinske družbe Soline ni mogoče izločiti iz prodaje Telekoma: ker naj bi bili postopki izločanja Solin predolgi in ker je postopek prodaje že tako daleč. Prvič: nasprotovanja prodaji Solin v Telekomovem paketu so se v javnosti pojavljala že pred več kot letom dni. In drugič: že laikom je jasno, da vključenost Solin v Telekom ne vpliva bistveno na doseženo prodajno vrednost te družbe. Zakaj bi postopek izločitve Solin iz Telekoma oviral njegovo prodajo? Pomembno je samo, kaj se predstavniki slovenske države odločijo prodati. Odločitev, da Soline ostanejo slovenske, lahko nadzorniki nadzornikov Slovenskega državnega holdinga sprejmejo v enem tednu, torej daleč pred »neizogibno« prodajo. Izgovor, da je tako in tako vseeno, kdo je lastnik koncesionarja za upravljanje solin, ker te v vsakem primeru ostajajo slovenske, pa je prav tako še zmeraj pri lisici. Najprej zato, ker je v okviru krajinskega parka vsaj nekaj zemljišč (območje opuščenega rudnika Sečovlje, na primer), ki jih bodo smeli in hoteli še kako špekulantsko prodati in razpolagati z njimi, saj gre še za en »nepremičninski« biser. In drugič zato, ker je (kot kaže praksa) vsem zapisanim obveznostim navkljub prav od koncesionarjeve zainteresiranosti in angažiranosti odvisna usoda parka.

S prodajo Solin je tesno povezano vprašanje zapore mostu v krajinski park. Zakaj se je gradbena inšpektorica s takšno vnemo zapičila v zaporo samo enega – prav tega – med neštetimi mostovi v državi, čeprav zelo verjetno sploh ni v najslabšem stanju? Zakaj je samo tega treba v celoti zapreti, mnoge druge lahko uporabljajo s polovično ali delno zaporo? Zakaj ni samo opozorila na nevarnost ali v skladu z mnenjem Zavoda za gradbeništvo Slovenije, da bi po mostu še vsaj dve leti lahko vozili tovornjaki s 30 tonami teže, dala upravljavcem več časa, da ga prenovijo v primernejšem trenutku? Zakaj naloge ni naložila lastniku mostu – državi ali občini, lastnici poti zdravja in prijateljstva Parencane, ki gre čez most? Občina je hkrati imetnica vodne pravice za Jernejev kanal, ki ga preči isti most.

Takšna nadpovprečna angažiranost inšpektorice in 15 strani dolga, v drobnem tisku in s klicaji napisana inšpektorska odločba, iz katere je jasno, da gre za vrsto pravno nedorečenih vprašanj, logično rodi vprašane, kaj je v ozadju. Upoštevati je treba, da so Soline ob vsem tem v nadvse težkem finančnem položaju, ker lani prvič v zgodovini niso pridelale niti kilograma soli. Kot nalašč za tiste, ki si bolj prizadevajo uničevati kot graditi to državo in njene bisere. Si predstavljate, da bi kdo hotel prodati upravljanje Triglavskega narodnega parka tujcem? Soline so svojevrsten slovenski Triglav.