Spet k osnovam

Zadnji programski razpis ministrstva za kulturo je sprožil valove protestov, ki jih od osamosvojitve na kulturno-umetniškem področju ni bilo ravno na pretek. Zadnje dni so se kritikam gledališčnikov in glasbenikov pridružili še nekateri vplivni umetniki in kustosi iz vizualnega področja. V čem je problem?

Najprej je treba vedeti, da programski razpis za štiri umetniška področja nevladnim kulturnim zavodom zagotavlja triletno, stabilno financiranje, s tem pa tudi možnost dolgoročnejšega načrtovanja. Dejstvo, da so se sredstva za programe od prejšnjega razpisa zmanjšala s 3.570.000 evrov na 2.786.000 evra, položaj celotne nevladne scene seveda poslabšuje. A protesti gredo predvsem na račun meril, ki jim morajo izpolnjevati strokovne komisije pri odločanju o prijavljenih programih. Kako je, na primer, mogoče, da umetnik, ki so ga povabili na eno od uveljavljenih prireditev sodobne umetnosti, kot je beneški bienale ali Manifesta, v Sloveniji ne izpolnjuje meril za sofinanciranje? Problem ocenjevalnih postopkov je namreč tudi ta, da je bolj kot vsebina nekega programa pomembna vrsta zunanjih okoliščin (dostopnost, drugi viri financiranja ipd.).

Slovenski ustvarjalci opozarjajo, da je strokovnost komisij, ki odločajo o prispelih prijavah, pogosto negotova. Člane komisij imenuje minister na predlog svojih strokovnih uslužbencev. Kdo bo član, je torej odvisno od razgledanosti in strokovne podkovanosti tiste osebe na ministrstvu, ki je odgovorna za neko umetniško področje. Ta z izbirami članov komisij pomembno soustvarja kulturno politiko. Iz izkušenj v preteklih letih ali desetletjih vemo, da svoje delo lahko opravlja dobro, lahko pa tudi škodljivo.

Očitno so tudi na ministrstvu zaznali, da gre za sistemsko anomalijo, zato pripravljajo nov način vrednotenja. A vprašanje je, ali ne bo mogoče spodbijati tudi strokovnosti nove oblike strokovnih komisij.

Zato bi bilo morda treba logiko obrniti. Kaj je cilj kulturne politike? Je dobrodošlo, če slovenskemu kustosu ali umetniku uspe v tujini, ali pa bo zato, ker izstopa, na naslednjem razpisu pogorel? Je cilj ohranjati status quo? Umetniški standardi so načelno znani. Jasno je, kateri mednarodni dogodki so referenčni, komu je uspel prodor v tujino, kateri prostori generirajo zanimivo produkcijo in kaj od tega ima (lahko) širše učinke na turizem, gospodarstvo ali prepoznavnost Slovenije.

Komisije in strokovne službe na ministrstvu bi torej morale zaznati, kje so ti potenciali in jih – brez birokratskih ovir – pravočasno ustrezno podpreti. Takšna kulturna politika bi nazadnje zahtevala modernizacijo celotnega kulturnega sistema. Ta bi položaj nevladnih zavodov, ki delujejo v javnem interesu, približala javnim.

Ali pa se moramo končno sprijazniti s tem, da ta prostor ne motivira tistih, ki izstopajo, ampak spodbuja zlitje v povprečje?