Tiskane izdaje
Če bi Hariju Furlanu spodletelo pri ponovni kandidaturi za vodjo Specializiranega državnega tožilstva (SDT), bi to bilo veliko presenečenje. Vzrokov je več. Tokrat nima protikandidata, nedavne poteze pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, ki mora državnotožilskemu svetu dati predlog za imenovanje vodje SDT, kažejo, da Furlanu zaupa. Ta ga je pred kratkim namreč prepričal, da ima v zadevi Janković bolj prav tožilka kot preiskovalna sodnica, v primeru Banke Slovenije je Klemenčič pritrdil tožilstvu, da lahko brska po dokumentih centralne bančne ustanove pri nas, čeprav v Evropski centralni banki mislijo drugače.
Tudi pri vsakoletni obravnavi dela tožilcev v državnem zboru minister bolj ali manj ne oporeka temu, kar je zapisano v letnih poročilih, a da hkrati vedeti, da pričakuje več zagona pri pregonu najzahtevnejših primerov gospodarske, bančne in korupcijske kriminalitete. Toda pri tem s prstom ne meri zgolj na tožilstvo, ampak na celotno verigo soudeleženih v kazenskem postopku.
V postopek izbire novega prvega človeka SDT je vpet tudi generalni državni tožilec, ki da za državnotožilski svet sicer neobvezujoče mnenje o kandidatu. In da Drago Šketa ne bi podprl Furlana, skoraj ni mogoče. Že tako si je precej prizadeval, da je Furlana sploh prepričal, naj se še enkrat poteguje za ta položaj. Tega, na katerem skoraj nikoli ne doživiš pohval, ampak samo kritike.
Edino presenečenje bi tako lahko pripravil državnotožilski svet, kot glavni kadrovik v tožilstvu (v njem je pet tožilcev in štirje zunanji pravni strokovnjaki), če bi se odločil, da vodenje SDT ne zaupa več Furlanu. Vendar bi moral za to navesti zelo prepričljive razloge, s katerimi bi utemeljil, zakaj po šestih letih vodenja kandidatu ni mogoče podeliti še enega mandata. Ker ne obvladuje dela SDT, svojih ljudi, ker ni pravih rezultatov, ker ni strokovna avtoriteta, ker načrt dela za prihodnjih šest let ni prepričljiv?
Harij Furlan, ki je bil na svoji poklicni poti tudi direktor Nacionalnega preiskovalnega urada in mednarodni tožilec v BiH, si je s ponovno kandidaturo naložil veliko breme. Če je še pred šestimi leti veljalo, da mora SDT najprej zadihati s polnimi pljuči, da potrebujejo tožilci dodatna znanja in druge vzvode za učinkovito delo, zdaj za najbolj izpostavljeno tožilstvo v državi ni več odpustkov. Tudi zato, ker je velik del javnosti prepričan, da lahko zgolj kazensko pravo in represija odgovorita na, kot bi rekel Furlan, bolne družbene odnose. Ti se kažejo tudi v ekonomski razslojenosti in s tem povezane neenakosti pred zakonom ter ujetosti družbenih (pod)sistemov v mreže različnih elit. Sistem – ne samo pravosodni – res ni do vseh enako pravičen.
Specializirano tožilstvo se brez dvoma lahko pohvali z nekaterimi uspehi, toda pred njim je še veliko izzivov. In če mu v prihodnje, denimo, ne bo uspelo obsoditi nobenega bančnika, odgovornega za bančno luknjo, ali tistega, ki z zlorabo javnih naročil izčrpava javno zdravstvo, potem bo Furlanov mandat večkrat na preizkušnji.
