Kljub temu da se je Razkrižje iz smeri Ljubljane glede na takratno cestno infrastrukturo zdelo kot na drugem planetu, literarnih navdušencev na podelitvi ni manjkalo. Kronisti so poleg zapisov o nagrajencu, Lojzetu Kovačiču in romanu Kristalni čas, belem vinu, ki je »teklo hitreje od Mure«, čarobni noči, peklenski vročici in milijardi komarjev poročali tudi o vznesenem pričakovanju nastanka nove države.
S to prihajajočo državo so imeli pisatelji velike načrte. Konec koncev je bila porojena prav iz duha slovenske kulture in njena najpomembnejša poglavja so spisali prav pisatelji. Zato morda v dejstvu, da sta se slovenska država in nagrada kresnik rodili skoraj hkrati, ni bilo prav nič naključnega. Gotovo pa je bilo kar veliko simbolnega: slovenska osamosvojitev in demokratizacija družbe sta pisatelje, močno udeležene v njune predhodne korake, odvezali političnega angažmaja. Z drugimi besedami: pisatelji naj bodo od zdaj na razpolago le rečem literature, medtem ko se bodo z rečmi politike in nove države ukvarjali drugi.
Ti drugi intelektualnega glasu pisateljev kmalu niso več potrebovali, celo zasmehovali so ga. Glas pisateljev, vsaj tistih med njimi, ki se jim je kljub temu še zdelo vredno angažirano odzivati na vse večje družbene anomalije, tudi na marginalizacijo kulture, je danes tako šibkejši kot kadarkoli doslej. V vse bolj protiintelektualno nastrojeni slovenski družbi so ti glasovi skoraj utihnili.
In kaj ima s tem kresnik - seveda kresnik kot nagrada in kresnik kot prireditev? Na prvi pogled nič. Po drugi pa zelo veliko: po osamosvojitvi je tako rekoč na novo izumil socialno življenje literature - ta je prenehala biti »le« stvar posvečenih literarnih in kulturniških krogov, ampak je postajala vse bolj tudi stvar bralcev. S tem pa so pisatelji spet stopili v središče javne pozornosti, le da tokrat skozi sebi bližja, torej literarna vrata. Kresnik je tako sprožil celo vrsto najrazličnejših dogodkov, zaradi katerih smo danes priče izjemno živahnemu literarnemu življenju.
Prav tako je kresnik v primerjavi z drugimi nagradami, nastalimi po osamosvojitvi, gotovo ena redkih zgodb o uspehu: ne le, da se je med redkimi vsa ta leta obdržal pri življenju - k temu je veliko pripomogla tudi založniška hiša Delo, ko je kresnika, ki ga je sicer podpirala že prej, leta 1997 dokončno posvojila. Pomembnejše je, da je kresnik postal za bralce referenčna in verodostojna »blagovna znamka«, ki je za popularizacijo pa tudi za dostopnost kakovostnega slovenskega romana naredil več kot vse za to poklicane javne institucije skupaj. To pa je morda v kulturi in umetnosti vse manj naklonjenih časih tudi več, kot so v senu kresne noči pred petindvajsetimi leti upali njegovi prvi podporniki.