Spirala skrajnosti

Ameriški novinar Anand Gopal v izvrstni knjigi Ni dobrih med živimi opisuje, kako je ameriška koalicija zavzela Afganistan, povsem porazila talibe in v državo prinesla upanje na nov začetek po desetletjih smrti in uničenja. Potem so se ob poenostavljeni logiki boja dobrega proti zlu in ob zgrešenih obveščevalnih podatkih vrstile napačne odločitve, ki so odtujile prebivalce, vdihnile novo življenje odmirajočemu gibanju talibov in državo pognale v nov vrtinec nasilja, trdi Gopal. Od tam je šla vojna proti terorizmu samo še na slabše.

Po skoraj poldrugem desetletju se srečujemo z največ begunci po drugi svetovni vojni, Združene države kljub mirovniškemu predsedniku še vedno mečejo bombe po vsem svetu, mednarodna skupnost pa se veseli resolucije, s katero bomo poostrili nadzor nad gibanjem ljudi. Njeno uresničevanje bo po mnenju strokovnjakov zelo težavno, poleg tega ni nikakršnih zagotovil, da jo bodo vse članice res spoštovale, saj besedilo ne predvideva nikakršnih kazni.

Dokument v sebi skriva vrsto pasti, sporno je že to, da poleg zajezitve novačenja novih pripadnikov Islamske države in Al Kaide pušča odprta vrata za druge teroristične organizacije. Kar pomeni, da si ga vsak razlaga po svoje, vanj pa skozi stranska vrata pripelje staro razpravo v Združenih narodih, kdo je terorist in kdo borec proti zatiranju. Hamas je v Evropski uniji teroristična organizacija, v Gazi legitimna stranka. Naše španske borce, ki so se v mednarodnih brigadah borili proti španskim fašistom, je takratna oblast zaustavljala podobno, kot zdaj zahtevajo Združeni narodi.

Če mednarodna skupnost hoče delovati vsaj približno učinkovito, to praktično pomeni, da mora legalizirati vseobsegajoči nadzor nad prebivalci. Drugače bo nemogoče ločiti turiste, trgovce ali humanitarne delavce od vojnih pustolovcev. Izjemno težko bo preprečiti, da se tovrstni nadzor ne bo sprevrgel v rasno in versko profiliranje, ki bo zagrenilo življenje muslimanom. In povzročilo obraten učinek, ko bodo razočarani, ponižani in nenadoma drugorazredni državljani le še lažja tarča za rekrute skrajnežev.

Zahodne demokracije se v boju z nevidnim sovražnikom zapletajo ne samo v začarani krog, pač pa v spirali drsijo v vse hujše omejevanje lastnih svoboščin, hkrati pa povzročajo vse bolj drastične odzive na območjih, ki jih poskušajo »civilizirati«. Talibi so dete ameriških obveščevalnih služb, Islamska država se je razcvetela na s krvjo pognojenih poljih Iraka. Zaradi strateških napak Zahoda na Bližnjem vzhodu, v srednji Aziji in na Kavkazu so ti deli sveta postali zatočišča za teroriste in skrajneže, nam je včeraj očital nihče drug kot predsednik Irana Hasan Rohani.

Egiptovski predsednik Abdel Al Sisi nam zdaj mirno razlaga, da je bilo krvavo zatrtje islamistov v Egiptu le nekoliko ostrejši boj proti skrajnežem in da svetovni preplah zaradi islamskega ekstremizma upravičuje njegov pristop. Zahod izgublja svojo vojno proti skrajnostim, a zaradi gorečnosti posameznih bitk tega sploh ne opazi.