Spodbudno, a premalo

Hrvaški premier Tihomir Orešković se je odzval na vabilo predsednika slovenske vlade Mira Cerarja in za prvo službeno pot v tujino izbral Slovenijo. Sporočilo tega izbora je nedvoumno in pomembno. Napovedi novega hrvaškega zunanjega ministra Mira Kovača, da bo treba izboljšati odnose z vsemi hrvaškimi sosedami, se uresničujejo. Oreškovićevemu predhodniku Zoranu Milanoviću se je namreč uspelo v letu dni trajajoči ostri predvolilni tekmi spreti z vsemi državami, še najbolj s Slovenijo.

Prvi signali s hrvaške strani, da nameravajo tesneje sodelovati pri obvladovanju begunskih tokov, nakazujejo, da se v prihodnje ne bodo ponavljali prizori brodečih čez potoke in napol zmrznjenih beguncev s hrvaške na slovensko stran. Tudi koordinacija na ministrski ravni bi lahko bila v prihodnje veliko boljša. Zato smo glede tega lahko optimisti.

Na vseh drugih področjih, teh pa ni malo, pa večjih sprememb ni mogoče pričakovati. Najbolj pereče vprašanje, ki kali odnose med državama, je izvrševanje mednarodne pogodbe o arbitražnem postopku za določitev meje. Je po lanskem enotnem sklepu celotne hrvaške politike mogoče pričakovati, da bi se sosedje vrnili na arbitražni tribunal in vsaj v tem delu začeli spoštovati podpisane pogodbe? Poslovnež Orešković morda to bolje razume kot večina akterjev hrvaške politike, a kot sveži obraz v politiki verjetno nima moči, da bi na tem področju lahko storil kar koli odločilnega. Še posebno zato, ker se na Hrvaškem javno sprašujejo, koliko se bo Orešković sploh ukvarjal z zunanjo politiko in ali ne bo ta del nemara prevzela hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović. Dobro je, da iz Hrvaške začenjajo prihajati spodbudnejši toni, a večjih sprememb za zdaj vendarle ni mogoče pričakovati.