Tiskane izdaje
Parafa plačnega dogovora in stavkovnega sporazuma, ki ga je ministru Virantu in sindikatom uspelo izvesti po 11. krogih pogajanj, je spodoben dosežek. To je tudi prvi stvarni varčevalni ukrep, ki ga je v kratkotrajnem mandatu Alenke Bratušek uspelo izvesti tej vladi in njen prvi spodbudni signal v tujino, da je država sposobna ukrepati. Z vidika vzdržnih javnih financ je povprečno 1,28-odstotno znižanje plačne mase premalo, da bi izpolnilo zahteve Bruslja, ki kljub drugim indicem v realpolitiki še vedno stavi na paradigmo varčevanja, tej pa smo zaradi nesposobnosti, da bi zagnali gospodarsko rast, prepuščeni na milost in nemilost. Zato je utemeljena Virantova napoved, da bo v prihodnosti negativni ekonomski aktivnosti gospodarstva treba prilagoditi tudi druge javne izdatke. Grenak priokus daje dogovoru namera vlade, da bo del tudi tega varčevanja namenjen sanaciji kriminalno upravljanih državnih bank.
Dogovor socialnih partnerjev je bolj pomemben s simboličnega vidika. Kot kažeta zgleda ministra Viranta in nekdanjega ministra Vizjaka socialni dialog, kot orodje za doseganje kompromisov in izogibanje socialnemu konfliktu, v tej državi spet dobiva domovinsko pravico, s tem pa v dobrem in slabem utrjuje cehovski način upravljanja naše države.
Upati je, da je konec ciničnih in taktično neumnih izjav kvazithatcherjanskih predstavnikov Janševe vlade in samega monarha Janše, ki je z zlatega prestola na Brdu grozil javnemu sektorju.
Pohvalo si tokrat zaslužijo tudi sindikalisti, ki se zavedajo finančnega položaja in so svoje interese – veliko bolj kot politična elita – pripravljeni podrediti interesom države.
Še bolj si pohvalo zaslužijo zaposleni, ki že peto leto drsijo v vse slabši socialni položaj.
Naj vreména Kranjcem in javnemu sektorju čim prej se zjasnijo.
