Tiskane izdaje
Pobuda, da bi postavili spomenik, ki bi opominjal na tragedijo množičnih povojnih pobojev, je stara 30 let.
Pobuda – v eseju Krivda in greh jo je zapisala Spomenka Hribar – je bila sprva demonizirana, po politični spremembi leta 1990 pa sprejeta kot neobvezno priporočilo, ki bo morda uresničeno čez leta, desetletja. Dejstvo, da je vlada v načrt razvojnih programov uvrstila tudi postavitev spomenika žrtvam vseh vojn, je hvalevredno.
Tudi če predvidevamo, da bo projekt uspešno izveden, nelagodje ostaja. Odnos do zgodovine, odnos do mrtvih presojamo na simbolni in na praktični ravni. S postavitvijo spomenika bi na simbolni ravni potegnili črto pod zgodovinske tragedije. Ostaja pa praktična raven. S spomenikom bi na simbolni ravni izrazili spoštovanje žrtvam vseh vojn, hkrati pa resnični posmrtni ostanki žrtev povojnih pobojev še vedno ležijo raztreščeni; denimo v rudniškem jašku Barbara rova. Podobe posmrtnih ostankov, ki so v globini rudnika za nedoločen čas shranjeni v pisane gajbice, kjer čakajo na dostojen pokop, kričijo. Najglasneje nam govorijo, da odnos do mrtvih preprosto ni pravilen.
Podobe posmrtnih ostankov iz Hude jame niso le dokaz, da na praktični ravni ne znamo rešiti problemov žrtev vojn. Te podobe so same po sebi postale simbol. Boleč, glasen, močan simbol. Ali ima lahko Spomenik žrtvam vseh vojn močnejšo simbolno sporočilo kot fotografije absolutnega zla, posnete leta 2009 v rudniškem jašku?
Odločitev o postavitvi spomenika je nujna. Ni pa zadostna.
V Srebrenici stoji spomenik. Hkrati pa v Srebrenici vsako leto 11. julija dostojno pokopljejo nekaj sto žrtev pokola, ki se je zgodil leta 1995. Leta 1995. Ne leta 1945.
