Tiskane izdaje
Njegovo oblikovanje in sprejemanje je povzročilo trenja v vladi, predvsem med pravosodnim in notranjim ministrstvom, ter tudi v največji vladni stranki, kjer je predvsem predsednik državnega zbora Milan Brglez izrazil številne zadržke. Očitno je bila ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar, ob podpori premiera Mira Cerarja, za večino prepričljivejša. Novela je v zadnjih dneh sicer doživela nekaj popravkov, a je v svojem bistvu ostala enaka: v primeru množičnih migracij, ki bi po oceni ministrstva za notranje zadeve lahko ogrozile varnost in notranji red, lahko vlada predlaga sprejetje ukrepa, s katerim bi se za tujce zaprle meje, četudi bi izrazili namero, da bi zaprosili za azil. Izvzete so štiri najranljivejše kategorije. Če se bo sistem sesul, človekovih pravic ne bomo mogli zagotavljati nikomur, se brani ministrica in poudarja, da gre zgolj za pravno podlago, ki bi bila uporabljena le za preprečitev izrednih razmer.
Točka, pri kateri se zagovorniki in nasprotniki zakona strinjajo, je, da razmere glede migracij, zdaj res niso posebne. Zakaj se vladi potem mudi? Gre za sporočilo domači javnosti? Ta, kot kažejo javnomnenjske raziskave, potencialno zaostrovanje politike do prebežnikov večinoma podpira. V anketi Dela pred desetimi dnevi je, denimo, kar 64 odstotkov vprašanih podprlo novelo zakona, več kot štiri petine pa se jih je strinjalo z ostrejšim nadzorom državnim meja. Opozorila kritikov, ki izpostavljajo sporne plati novih določil, za volivce niso odločilne. Tako kot tudi za vlado in večino poslancev očitno ne.
