Tedaj je izvolitev predsednika Mesića in še pred tem vlade Ivice Račana obljubljala možnost otoplitve odnosov in reševanja hrvaško-slovenskih sporov, nakopičenih v desetletju Tuđmanove avtokratske vladavine, ki je v marsičem zacementirala številne izmed sedanjih težav med Slovenijo in Hrvaško. Državi sta se takrat začeli dejansko vsebinsko pogovarjati o reševanju vseh glavnih težav, leto dni pozneje je bil tudi dogovorjen in parafiran vsebinsko doslej najpopolnejši dokument med njima - toliko opevani sporazum Drnovšek-Račan, ki naj bi strl najtrši medržavni oreh, razmejitev med državama na morju. A časi, ko Slovenija še ni bila članica EU, očitni niso bili naklonjeni dogovorom.

Tokratni obisk Josipovića je umeščen v povsem drugačen politični okvir, ki pa ima podobne optimistične temelje. Premik, ki sta ga lani poleti in jeseni naredila Borut Pahor in Jadranka Kosor s podpisom arbitražnega sporazuma, in spoznanje, da se vsi spori lahko uspešno rešijo le s pogovori in, kakor je včeraj na Brdu posebej poudaril Ivo Josipović, tudi s kompromisom kot sestavnim delom vsakega uspešnega dogovora, kažeta na določeno politično zrelost, ki sta jo dosegla v zadnjih dveh desetletjih Ljubljana in Zagreb. Seveda z manjšo pomočjo iz tujine, brez katere na Balkanu pač ni pričakovati nobenega napredka.

A prav dosežena raven odnosov med Slovenijo in Hrvaško, ki kljub dolgi bradi omogoča optimističen pogled naprej, je lahko glavno sporočilo drugim državam nekdanje Jugoslavije, ki naj bi čez teden dni na Brdu pri Kranju pokazale Evropi dovolj zrelosti, da se zmorejo same lotiti iskanja poti iz številnih medsebojnih težav, sovražnosti in »nepremagljivih« ovir. Za začetek bi bilo dobro, če bi vsi sprejeli včerajšnje sporočilo Iva Josipovića, da je najpomembneje sesti skupaj in se začeti pogovarjati.

Slovenski predsednik države Danilo Türk sprejel hrvaškega predsednika države Iva Josipovića na Brdu pri Kranju Foto: Leon Vidic/Delo