Šport – poskusni zajček

Kakšne spremembe bo prinesla v slovenski šport sprememba loterijskega zakona, ki je zaživela včeraj? Kakšna bo prihodnja sistemska ureditev športa, kdo bo imel največjo moč, v čigavem interesu je ponovna sprememba Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZLPLS), ki sta ga že pred tem po enkrat spremenili tako »leva« kot »desna« vlada? Tekmeci v predvolilni kampanji, ki jo je končala pričakovana zmaga vladajoče opcije z 48 : 37, so bili glasni, po njej so pragmatično potihnili.

Drago Balent, neformalni idejni avtor teh sprememb, trdi, da je šport le vrnil športnikom, da bo odločanje o razdeljevanju javnih virov bolj demokratično in da bo imel šport na voljo več javnega denarja kot doslej. Predstavniki Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) trdijo nasprotno. Da je politika premagala športno-civilno sfero in da gre za poseg v avtonomnost športa in njegovo podržavljanje. Če bi na ideološki spopad gledali z različnih zornih kotov, imata nemara prav ena in druga stran. Naključni oziroma pavšalni spremljevalec te bitke tako ali tako ne ve, kdo ima prav in ali Slovenija sploh premore kakšnega brezmadežnega funkcionarja, pri čemer noben sektor družbe ni izjema.

Vlada je s spremembo ZLPLS najbolj posegla v delovanje Fundacije za šport (FŠO), ki je zadnja leta edina redna plačnica športnih subjektov iz javnih virov. Razpis resornega ministrstva je običajno zamujal bolj kot najlepša nevesta, gospodarska kriza in nemoč zasebnega sektorja sta ta učinek le povečali . Volitve v svet FŠO, ki formalno odloča o rezultatih letnih razpisov Fundacije, bodo odslej res bolj demokratične in odprte, saj je bil tako imenovani zaprti seznam, s katerim je OKS določil svoje člane sveta FŠO, vnaprej znan in ni imel realne povezave z volitvami panožnih zvez. Toda sistem, ki ga je izbrala vlada, ne zagotavlja konca te prakse. Kdo lahko jamči, da bo vladni strokovni svet za šport, ki bo dal čez sito kadrovske predloge panožnih športnih zvez, dejansko upošteval večinsko voljo?

Ključna v takšnih razmerah je vzpostavitev čim bolj objektivnega mehanizma za določanje ustrezne kategorizacije športa, da, denimo, podvodni hokej ali latinskoameriški ples ne bi bila vrednostno izenačena z nogometom ali košarko. Prav tako je treba optimizirati pravilnike o delitvi sredstev. Če bi strokovnjakom uspelo to, potem ne bi bila pomembna barva vsakokratne politične oblasti, subjektivne ocene – kot se je dogajalo pri dodeljevanju sredstev gimnastičnemu središču Ilirija – pa bi bile karseda minimalne.

Po poti Fundacije za šport bi šla namreč tudi Fundacija za financiranje invalidskih organizacij (FIHO), po njenem naj bi bila namreč zadnja sprememba ZLPLS za zgled sorodnim primerom. Kaj se bo dejansko zgodilo, ali bo zgodba o poskusnem zajčku uspešna in ali se bodo uresničile trditve o podržavljenem športu, bo, kakor vedno, pokazal čas. In tokrat zelo hitro.