Tiskane izdaje
Junijsko pismo nadškofa Alojza Urana, osebno prizadetega zaradi neutemeljenega (sam pravi da) izgona iz Slovenije, ki je v javnost prišlo v teh dneh, bi moralo na glavo postaviti vse uradne interpretacije slovenske Cerkve. V resnici jih ne. Še bolj velja poziv nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica iz drugega avgusta: Spoštujte vendar vero gospoda Urana!
Zakaj? Prvič: Objavljeno pismo res dokazuje nadškofovo globoko prizadetost. Nobenega dvoma ni več, da je prav on spočel tezo o svojem izgonu iz Slovenije, in tako je pojasnjena trditev nadškofa Stresa, da je bila ta beseda »lansirana« iz cerkvenih krogov ter da so njeni prenašalci krivi »za nastali razdor in povsem neutemeljen gnev, ki ga je ta beseda povzročila«.
Prst je torej spet uperjen v Urana in krivica se mu spet vrača kakor bumerang. Kljub temu pa še vedno ni dvoma, da je nadškof Uran dober mesec po tem pismu prostovoljno in po lastni odločitvi podpisal skupno izjavo z metropolitom Stresom, med drugim: »V tem [premestitvi, izgonu ...] ne vidiva kršitve človekove pravice do bivanja v domovini, ampak spoštovanje pravice Cerkve, da klerikom zapove kraj bivanja.«
Še vedno imata torej prav varuhinja človekovih pravic Čebašek - Travnikova in Matevž Krivic, ki sta povedala, da je samo in edino nadškof Uran tisti, ki lahko presodi, kateri od več ustavnih pravic (veroizpovedi, ravnanja, mišljenja, prostega gibanja ...) bo dal prednost. In res je le to, da je nadškof tedaj tudi sporočil, kako se z začasnim bivanjem v Trstu strinja, in da je morebitni spor poslej lahko le »pravni spor znotraj pravnih pravil te verske skupnosti«. Spor se laične javnosti torej več ne tiče.
Drugič: Uradna slovenska cerkev je po drugi strani zaradi novinarskega poročanja povsem neupravičeno napadla medije. Uradni komentator uradnega glasila Cerkve, Družine, je s tezami o totalitarnem duhu peščice posameznikov, ki prek medijev samovoljno usmerjajo javno mnenje, celo prestopil vse meje bontona, dostojnosti in dobrega okusa.
Tudi mediji imajo svoje »poslanstvo«. Postavljeni so v interesu javnosti, in dejstvo, da se tudi kleriki – kadar le kaj potrebujejo – obračajo nanje, dokazuje, da v nekem presečišču nagovarjajo iste ljudi kakor Cerkev. Kulturni boj med nasprotniki in Cerkvijo ne more biti niti problem niti krivda medijev. Že pri zadnjem referendumu o družinskem zakoniku se Cerkev lahko vpraša o pravih vzrokih za svojo (utemeljeno) nepopularnost. Poleg tega so se informacije, ki so jih v medijih objavljali poročevalci, ponavadi izkazale za resnične.
In tretjič: vero vernikov, tudi nadškofa Urana (in Stresa) je treba dosledno spoštovati ne le iz načelnih razlogov, ampak tudi zato, ker je po svoji vsebini sama najmočnejši in najusodnejši kriterij za (slovensko) Cerkev.
Kategorično postavljena vera pri resnici namreč ne dela kompromisov in v sistemu polresnic, neresnic, tudi laži, ni nikjer bolj neizprosnega ogledala kakor pri njej. Mar ni v tem najmočnejši argument proti kapitalsko-ideološki mreži, v katero se je v zadnjih dvajsetih letih sama ujela slovenska Cerkev?
Matevž Krivic ima pri nadškofu Uranu prav. Saj v resnici ne gre le zanj. Prvemu koraku bodo najbrž sledili naslednji in s seboj naj se Cerkev sooči v kemično čisti obliki, brez alibijev zarot in kulturnega boja.
