Spregovorila je civilizacija

Sodba arbitrarnega sodišča v Haagu o slovensko-hrvaški meji je pokazala, kako zahodna civilizacija še zmore delovati. Spremlja jo veliko vidikov, eden, ki za oceno sodišča ne bi smel biti prvi, je, da je Slovenija dobila, kar je v glavnem pričakovala. Drugi vidik, pomemben, a upajmo, da tudi ne odločilen, je, da je s tem dnem Slovenija pravzaprav zaokrožila svojo osamosvojitveno zgodbo in zakonito ter legitimno pridobila meje, ki ji pripadajo.

Toda sodišče se ni oziralo na koristi Slovenije, ki ne bi bile utemeljene bodisi v mednarodnem pravu bodisi v temeljni pravni pravičnosti. Kar je naredilo vtis v dvourni obrazložitvi sodbe, ki jo je podajal predsednik Gilbert Guillaume, je bila argumentacija. Slišali smo, česar v »bilateralnem« prostoru nismo bili vajeni: vseskozi je izrekal striktno zavezo načelom mednarodnega prava, vseskozi je poudarjal pravno formo, na primer katastrov, toda hkrati je vseskozi navajal in izrecno poudarjal načelo pravičnosti, ki je vodilo sodišče pri njegovem delu. V nobenem delu izreka in obrazložitve sodbe nismo mogli slišati politično tendencioznih podtonov ali podpornih razlag, temveč striktno argumentacijo, ki jo je zlahka sprejeti tudi v delu, ko je Slovenija izgubila Trdinov vrh. Utemeljitev je bila tako logična in utemeljena, da se pameten človek z odločitvijo lahko strinja, tudi če mu gre v domnevno škodo. Arbitrarno sodišče je svojo vlogo odigralo pravno, profesionalno, objektivno in častno, to je bil prvi in prevladujoči vtis, ki ga je lahko dobil poslušalec.

Drugi dele zgodbe je seveda subjektiven ter je in bo povsem drugačen na Hrvaškem kot v Sloveniji. Toda nekaj je treba povedati povsem jasno: Hrvaška in Slovenija sta se sporazumeli o tej arbitraži, podpisali sta protokol, ki je definiral ves proces, vključno to, da je sodba – kakršnakoli že – zavezujoča in jo bosta obe strani spoštovali. Predvideni so bili tudi zapleti, kakršnemu smo bili leta 2015 priče v aferi Sekolec-Drenik, in, tega ne smemo pozabiti in ta vidik se spregleduje, ob nezakonitem prisluškovanju Hrvaške slovenskim udeležencem v arbitražnem procesu.

Od tod je vsako napenjanje loka in kazanja mišic, tako na Hrvaškem, posebno pa v Sloveniji, povsem nepotrebno. Od včeraj ima Slovenija v celoti definirane svoje meje, in to je bistveno, kar šteje. Šlo je za arbitražno dejanje, ki ga podpirajo vse pomembne države EU in sveta, šlo je za način reševanja sporov, ki je vzorčen tudi za reševanje odprtih meja na Balkanu, in šlo je za civilizacijo prava in za pravno civiliziranje držav v sporu. Iz tega bi se lahko veliko naučili o pravni in, da, če hočete, tudi politični kulturi. Ne le na Hrvaškem, predvsem v Sloveniji. Spregovorila je civilizacija in videli smo jo na delu.