Tiskane izdaje
Razmerje političnih sil v Črni gori se po več kot četrt stoletja ni bistveno spremenilo. Črnogorci so se na parlamentarnih volitvah večinsko odločili za kontinuiteto, in ne za spremembe. Država je ostala razklana na dvoje, vladajoča Demokratična stranka socialistov (DPS) Mila Đukanovića pa si bo tudi tokrat brez večjih težav zagotovila šibko parlamentarno večino. To je pričakovala tudi razpršena opozicija. Pred volitvami zato ni strnila vrst, ampak se je raje podala v boj za vstop v parlament. Če bi lahko premagala Đukanovića, si ne bi razbijala glave z ideološkimi razlikami. Razen proruskih, prosrbskih in srbskih nacionalističnih strank, združenih v DF, so opozicijski voditelji bolj ali manj pripravljeni kolaborirati z DPS na oblasti.
Pred štirimi leti je za sveži veter poskrbela le Pozitivna Črna gora Darka Pajovića, ki pa je na začetku leta glasovala za zaupnico vladi in rešila Đukanovića. Po preliminarnih rezultatih ni prestopila parlamentarnega praga, za presenečenje pa so poskrbeli Demokrati Aleksa Bečića, ki so prvič nastopili na volitvah. Demokrati so se javno obvezali, da ne bodo sklepali koalicije z DPS. K temu se niso zavezali Socialdemokrati (SD) Ivana Brajovića, ki so se, sodeč po neuradnih rezultatih, za las prebili v parlament. V SD mnogi vidijo, glede na tesno razmerje sil med proevropskim vladajočim blokom in opozicijo, novega partnerja DPS ter jamstvo za politično in ekonomsko stabilnost države.
Strah pred parlamentarnimi volitvami, da bo Črna gora skrenila z evroatlantske poti, je imel prevelike oči. Čeprav so bile volitve res tudi za ali proti članstvu v EU in Natu, redni obiski posameznih strankarskih šefov v Moskvi niso obrodili pričakovanih sadov. Rusiji v Črni gori ni uspelo ustoličiti politične marionete, ki bi imela zadostno podporo med volivci. Na odstop Đukanovića, ki je v politiko vstopil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja kot privrženec takratnega voditelja srbskih komunistov, pokojnega haaškega obtoženca Slobodana Miloševića, bodo njegovi politični nasprotniki očitno še dolgo čakali. Med približevanjem Balkana EU bi se bilo utemeljeno vprašati, ali še ni napočil čas, da bi vsi politiki, ki so se v nemirnih časih zakonito ali nezakonito osebno okoristili, tudi z roko v roki s podzemljem, zapustili balkansko politično prizorišče.
Črna gora je sicer zabeležila nekaj sprememb v boju proti kriminalu in korupciji, proces dekriminalizacije pa poteka počasneje, kot je bilo pričakovano. Kriminal in korupcija sta še vedno rakava rana črnogorske družbe. Glede domnevnih načrtovanih nemirov in oboroženih izgredov na dan volitev lahko le ugibamo, ali je šlo za eskadron smrti ali za poskus vladajoče stranke, da vpliva na izid glasovanja, kot trdijo v opoziciji. Če so bili v igri resnično srbski mitohondriji, se včasih samostojni organizmi zanesljivo niso poskušali vriniti v črnogorsko družbo, da bi z njo živeli v sožitju.
