Srčnost, ne le točke

Vsako leto sredi julija dijaki (in njihovi starši) trepetajo v pričakovanju razglasitve rezultatov splošne in poklicne mature. In vsako leto se izkaže, da je bila velika večina kandidatov uspešnih. Še več. Vedno je med njimi tudi veliko izjemno uspešnih; takih, ki postanejo zlati maturanti ali celo dosežejo vse točke.

Zakaj potem univerzitetni profesorji vse pogosteje opažajo, da v predavalnicah vanje zrejo apatični študenti, ki jih zanima predvsem, kaj morajo znati za odlično oceno? Kam v tem času prehoda iz srednje šole na univerzo izginejo bistrost, radovednost, vedoželjnost in iskrivost dijakov, ki jih tako radi pohvalijo njihovi srednješolski učitelji, nad katerimi so navdušeni tudi zunanji predavatelji in zaradi katerih starši od ponosa naravnost pokajo?

Tiči odgovor nemara v pretiranem pomenu, ki ga kot družba pripisujemo doseženemu številu točk na maturi? Se tudi tu pojavlja problem inflacije odličnosti, na katerega opozarjajo v osnovnih šolah? Kajti tako profesorji kot delodajalci že ugotavljajo, da dijaki fakultete ne izbirajo po srcu, ampak po prestižu. Če imajo dovolj točk, gredo študirat, na primer, mednarodne odnose ali medicino. Ne zato, ker bi jih to zanimalo, ampak zato, ker se zdi ta izbira prava glede na njihovo število točk. In kar je morda še bolj skrb vzbujajoče: tisti, ki bi po srcu sodili na izbrani študij, nanj ne morejo, ker niso zbrali dovolj točk.

Iz šolniških vrst je zato vse pogosteje slišati pozive, da bi bilo treba maturo – tako splošno kot poklicno – na novo premisliti. Ustrezni pomen bi morali vrniti tudi sprejemnim izpitom, zaradi katerih bi se dijaki posebej potrudili, če bi se želeli uvrstiti na želeno fakulteto. Profesorjem pa bi ti obenem omogočili, da preverijo, kako predani so bodoči študenti poklicu, ki so si ga izbrali. Poklic učitelja ali fizioterapevta, denimo, zahteva tudi veliko srčnosti, ne zgolj velikega števila točk na maturi.

Za izbor po zanimanju, in ne po številu točk, je potrebna zrelost – tako mladih kot njihovih staršev, za katere je že vrsto let izobrazba temeljna vrednota, v imenu katere mladim ni treba početi nič drugega. Vse preradi se pohvalijo s šolskimi dosežki svojih otrok. Krasno je, da se ti vpišejo na doktorski študij, a še bolj krasno bo, če se bodo lahko po koncu študija tudi zaposlili. Redki so starši, ki z enakim ponosom povedo, da so njihovi otroci končali srednjo šolo, pa čeprav delajo v poklicu, ki je cenjen, zanimiv ali iskan. Ne pomaga niti podatek, da so dobri mojstri danes lahko bolje plačani kot uslužbenci v javni upravi.

Seveda so med najboljšimi dijaki tudi taki, ki sledijo svojemu srcu. Če ne gre drugače, priložnost poiščejo v tujini. S tem ni nič narobe. Bilo pa bi zelo narobe, če jih ne bi poskušali zvabiti nazaj. Nekoč je bilo običajno, da so profesorji za nekaj časa odšli v tujino in se potem vrnili. Danes je kroženje znanja prej izjema kot pravilo.

Mladim, na katere smo tako radi ponosni, bi zato morali dati priložnost, da odidejo v svet in da se iz njega vrnejo; pa tudi priložnost, da izberejo poklic, za katerega jim bije srce, tudi če ni visoko na lestvici naših vrednot.