Če je Karla Erjavca nedavni »da« Ronnya Abrahama oziroma »zmaga slovenske diplomacije« gladko amnestirala kakršne koli politične odgovornosti, potem je današnji »ne« to začasno abolicijo nemudoma odpravil. Povedano drugače, premier Miro Cerar mora jasno in glasno sporočiti, da je napočil čas, ko se mora Erjavec posvetiti svoji stranki Desus. Samo njej. In to na način, da bo Desus stabilni, kreativni in konstruktivni partner v vladi.
To ne bo olajšanje le za tisto, kar je ostalo od arbitraže in kar še ima možnosti za preživetje, pač pa tudi za zunanjo politiko. Odhod arbitražnega megazvezdnika namreč kaže tudi, da se karte - tako kot pri njegovem prihodu - mešajo daleč od Slovenije in da vso nekonsistentnost zunanje politike, predvsem kar zadeva ključne igralce, zdaj več kot očitno posledično plačuje še arbitražni postopek. Tudi tako, da zavezniki, ki so jim prisluškovalne igrice Hrvaške priskutile, nenadoma postanejo pasivni.
Lahko špekuliramo tudi, da je Abraham, tako kot Večernji list, od hrvaškega politično-obveščevalnega podzemlja v nabiralnik dobil še kaj zvočnega, kar ga je utrdilo v prepričanju, da se takšnimi rabotami pač ni za pečati - je le prevelik gospod za balkansko kloako. Toda ali nismo od nje tudi mi svojčas panično bežali? Moramo zato do njega gojiti zamere? Ne.
Vsak pameten bi bežal od držav, ki veličajo razne tuđmane, na paradah miru rožljajo z orožjem, snemajo prijatelje, pa tudi od takih, ki, če parafraziramo Iva Sanaderja, ne vedo, ali bi »piškili ili kakili«. Ki bi bili malo vzhodno, malo zahodno, malo po balkansko, malo po srednjeevropsko, malo bi prodajali in malo kupovali, na koncu pa, če se omejimo le na zunanjo politiko - en velik nič. Daleč od premetenega Martina Krpana.
Srečno hodite, (zato) reče Ronny, minister Karl pa nič.