Srečno, Juncker

Seznam projektov, ki so ga članice EU poslale v Bruselj kot predloge za financiranje v okviru investicijskega načrta Jean-Clauda Junckerja za zagon evropskega gospodarstva, je impresiven. Med njimi so veliki projekti na področju energetike, transporta, digitalnih omrežij ... Tudi nekaj nenavadnih, denimo varstvo plaž v Romuniji in vodni park na Slovaškem.

Toda objavljeni projekti so le seznam želja, ki so jih članice sestavile pod časovnim pritiskom. V Bruslju bodo v naslednjih mesecih morali najprej pripraviti sistem financiranja in merila za selekcijo. Projektom, ki ne bodo temeljili na ekonomski logiki in bodo imeli bolj političen pomen, se že vnaprej odrekajo. Vprašanje je, ali bodo povsem uspeli v izločitvi politike.

Ker bodo zasebne investitorje bolj pritegnili projekti v razvitejših članicah, manj razvite že izpostavljajo pomen geografskega ravnotežja. Ključno vprašanje, tudi za Slovenijo, je, v kolikšni meri sploh ima dobro pripravljene projekte, ki bi se lahko potegovali za denar. Tudi okolje mora biti bolj vabljivo za naložbe. Poleg tega se postavlja vprašanje, kakšen korenček ponuditi investitorjem, da bi se odločili za naložbe v infrastrukturo, ki pogosto same po sebi ne morejo biti dobičkonosne.

Poleg tega Junckerjeve načrte obremenjujejo še splošna vprašanja. Delež svežega denarja je zanemarljiv, zato iz načrtov ne more nastati nekakšen Marshallov plan. Kritiki opozarjajo na zapleten finančni inženiring številnih institucij v njegovem ozadju, ki bo birokratsko otežil in podražil izvajanje projektov. Logika, po kateri morajo investitorji dobiti jamstva iz javnih virov, da se ognejo tveganjem in izgubam, ni prepričljiva. Junckerjeva vizija je na papirju sicer brezhibna. Žal je še videti le kot politični projekt, ki naj bi simboliziral nov zagon.