Tiskane izdaje
Medtem ko je ameriški predsednik Donald Trump za roko držal svojo vnučko Arabello in stopal proti helikopterju, ki ga je v petek odpeljal na kratek dopust v Camp David, je prebivalcem Teksasa sporočal: »Srečno vsem!«
Želel jim je srečo med srečanjem z orkanom Harvey, ki je dva dni zatem divjal po Houstonu in teksaškega guvernerja Grega Abbotta prisilil, da je v 50 okrožjih razglasil naravno nesrečo. Kadar tako močan vihar strese svojo jezo na ljudi, njihove hiše, šole in tovarne, je neprimerno uporabljati takšne besede.
Ali tisti, ki so v katastrofi umrli, samo »niso imeli sreče«? Ali so, če nam je to všeč ali ne, tragičen del podnebne globalizacije, ki nam je pravkar pokazala, kakšna je razlika med orkanom, kakršen je Harvey, in tajfunom, kakršen je bil Hato, ki je prejšnji teden divjal v Hongkongu, Macau in kitajski pokrajini Guangdong, v nedeljo pa mu je sledila še tropska nevihta Pakhar, zaradi katere je umrlo in bilo ranjenih še več ljudi.
Cikloni, ki nastajajo nad segretimi oceani in so močnejši od atomske bombe, odvržene na Hirošimo, se med seboj, razen po imenu, ne razlikujejo. Tudi Evropa se ne more skriti pred svojimi nevihtnimi vetrovi, o katerih znanstveniki prepričano trdijo, da postajajo vse bolj uničevalni in prinašajo vse večje količine padavin zaradi našega človeškega onesnaževanja.
Zato bi morali reči: »Srečno, Arabella!« Pravzaprav, srečno, vsi vi šestletniki, ki vas šele čaka lepo in dolgo življenje na tem utrujenem planetu! Trumpova vnukinja se upravičeno uči kitajščine. Njeni starši veliko trgujejo s Kitajsko.
Toda ko bo še nekoliko zrasla, ji bo znanje tega jezika koristilo, da bo z vrstniki na drugi strani oceana delila znanje o tem, kako ustaviti izpuste škodljivih plinov v naše skupno nebo, da bi se sončni žarki lahko odbijali v vesolje in ne bi zadrževali toplote v planetarnem sistemu ... ter povzročali kaosa po imenu Hato ali Pakhar, Katrina ali Harvey.
Srečno, otroci naše prihodnosti!
