Sredi Evrope – mrk opoldne

Strah je darilo tistim, ki se ne bojijo smrti.

Objavljeno
22. avgust 2017 13.25
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Ni lahko napisati in še manj sprejeti, da terorističnih napadov v Evropi v bližnji prihodnosti ne bo manj, kvečjemu obratno. Toda podobe, ki smo jih v zadnjem letu med drugim videli v Nici, Londonu, Stockholmu in Barceloni, bodo – če že niso – kmalu postale »nova normalnost«, celo način komunikacije.

Dokazali smo namreč, da se drugače ne znamo pogovarjati in z razkosavanjem ključnih pridobitev odprte družbe kapitulirali vnaprej; ne da bi bili zares ogroženi. Odzvali smo se s strahom, nasiljem, rasizmom, ksenofobijo, populizmom, militarizacijo, postopnim vračanjem meja, omejevanjem svoboščin, razčlovečenjem beguncev in migrantov, gradnjo stražnih stolpov in zidov, stotinami kilometri bodeče žice, ignoriranjem mednarodnih konvencij o človekovih pravicah, sodelovanjem v številnih nepravičnih vojnah, infantilno razpetostjo med Washingtonom in Moskvo, toleriranjem neonacističnih praks in strank, stopnjevanjem neenakosti tudi znotraj EU, ponovnemu vzponu nacionalizma, …

Večjega darila si zapriseženi in dolgo časa predvidljivi sovražniki evropskega načina življenja – skupaj s svojimi regionalnimi in globalnimi pokrovitelji – preprosto ne bi mogli želeti: izročeno jim je bilo naravnost v naročje napolnjeno z eksplozivom. A ta za teroriziranje Evrope sploh ni nujno potreben. Islamski državi in njenim izven hierarhije delujočim sledilcem, otrokom socialnih omrežij in propadajočih socialnih držav, pri terorističnih napadih na evropskem ozemlju ne gre za le čim večje število žrtev in čim večjo brutalnost ter šokantnost. Gre jim za – kot pri kitajski metodi mučenja s kapljicami vode – postopno vzpostavljanje vzdušja strahu, tesnobe in negotovosti. V slogu diktatur in totalitarnih režimov, ki postopoma ugašajo svetlobo.

Dokler se ne stemni sredi dneva. 

Popolna metafora današnjega časa

Na Bližnjem vzhodu (le) vojaško skoraj poražena samooklicana Islamska država že od svojih začetkov deluje veliko bolj premišljeno, premeteno in organizirano od Al Kaide, svoje »elitistične« predhodnice, ki ji v svoji odtujenosti in netransparentnosti nikoli ni uspelo nagovoriti za skrajno interpretacijo in popolno zlorabo islama najbolj »občutljiv« del morebitnih sledilcev.

IS je – v svojem jedru – tudi bistveno manj ideološka: deluje kot vrhunska oglaševalska agencija in mednarodna korporacija hkrati; kot popolna metafora današnjega sveta, gigantskega resničnostnega šova, ki poteka v okviru diktature razpršene pozornosti. IS je globalno podjetje, ki sodeluje (oziroma je sodelovalo) z vsemi ključnimi akterji globalnih konfliktov; ves čas jo je bilo mogoče »najeti«. Hkrati je odličen alibi in izjemna podizvajalka z vrhunsko delujočo »kadrovsko službo« in svojimi mediji.

A skrajna sunitska milica, ki nikoli ni bila le to, za kar se je predstavljala, je – tudi s pomočjo informacijske tehnologije in medijskega enoumnega poenostavljanja – prerasla samo sebe: zli duhovi so dokončno ušli iz že prej večkrat odprte steklenice.

Za kakršen koli optimizem je, že kar nekaj časa, prepozno. Evropa se v ključnih trenutkih – izsiljeni vojni v Afganistanu in Iraku z močno vlogo številnih evropskih držav, tudi Slovenije – ni niti približno znala odzvati. Ignorirala in hkrati stopnjevala je vzroke in razglabljala le o posledicah – pa še to izjemno površno, pristransko, v popolni odsotnosti refleksije, zgodovinskega spomina in zmožnosti introspekcije.

S prelaganji rokov se je na evropskih dvorih odlagalo, celo zanikalo odgovornost ter se, kako ceneno človeško, zatekalo v fikcijo in, v pričakovanju (od)rešitve, celo v metafiziko. Bo že.

Ne bo. Nikakor ne bo. Ne more biti.

Terorizem in klimatske spremembe

Zelo podobno velja za posledice klimatskih sprememb in natančno strukturirano impotentno »spopadanje« z njimi – ključni krivci za pregrevanje ozračja in okoljsko-klimatske tragedije, ki se bodo iz leta v leto le še stopnjevale, so enaki kot »prvi gibalci« terorizma. Gospodarji svetovne ekonomije so tudi gospodarji vojn. Vojne proti človeštvu. V najbolj kolektivnem mogočem pomenu.

Večina modernih vojn in različnih oboroženih konfliktov poteka tam, kjer je najbolj suho in vroče – na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in na področju Sahela. Tam, kjer so posledice klimatskih sprememb najbolj drastične. Tam, kjer so v zadnjem desetletju razpadle vse obstoječe strukture. Tam, od koder prihaja največ beguncev in migrantov, skupnih žrtev gospodarjev vojne, ekonomije in ozračja (tudi vojna v Siriji je močno povezana s posledicami klimatskih sprememb). Tam, od koder bodo zaradi zmesi najhujših posledic najhujših ekonomsko-politično-vojno-klimatskih praks v begu za golo životarjenje proti obalam Sredozemlja v prihodnjih letih bežale množice.

Tam, kjer so se desetletja (stoletja) preigravale velike kolonialne igre. Tam, kjer je na distopičnih, postapokaliptičnih poljih smrti mogoče prihodnost človeštva videti v sedanjiku – tudi v obliki sicer padajočega kalifata samooklicane Islamske države, otroka ameriških in evropskih zunanjih politik in politično-ekonomskega oportunizma arabskih elit. Tam, kjer se – kot posledica in ne vzrok – rojeva (še ena) morilska ideologija, ki je v popolnemu udejanjenju socialnega darvinizma v celoti osvobojena občutka krivde in sramu ter etike in v odsotnosti strahu pred smrtjo celo bolj »destruktivno uporabno« kot (neo)nacistične ideologije, ki se znova širijo po Evropi in Združenih državah.

V večplastni vojni proti človeštvu, se je, klub obsojenosti na končni poraz, mogoče bojevati le s – človečnostjo.