Stalna tranzicija

V državnih podjetjih se pristojni menjujejo po tekočem traku, težave pa ostajajo.

Objavljeno
10. januar 2017 17.46
SDH - seja
Maja Grgič
Maja Grgič

Vse kaže, da bodo nadzorniki Slovenskega državnega holdinga (SDH) začasni šestmesečni mandat predsednice uprave družbe Lidie Glavina, ki je krmilo prevzela, potem ko je julija lani parni lonec Luke Koper s tega položaja odnesel Marka Jazbeca, danes še podaljšali - za dva meseca oziroma do imenovanja novih članov uprave. Vodstvo SDH, ki upravlja dobrih 12 milijard evrov svojega in državnega premoženja, tako ostaja začasno in oskubljeno, saj je v vmesnem času odstopila še ena članica in je uprava le dvočlanska.

Gre za glavnega upravljavca državnih kapitalskih naložb, zato je tako dolga prehodna doba slaba. Res je, da se je v vmesnem času zgodil zaplet z eno od članic uprave, res je tudi, da je decembra nepričakovano umrl eden od nadzornikov SDH, a šest mesecev je več kot dovolj dolga doba za izbiro novih vodilnih kadrov. Mogoče nadzorniki SDH niso hoteli ponoviti napake, s katero so ob zadnjem ekspresnem ustoličenju uprave družbe v javnosti dvignili veliko prahu, prav tako si najbrž ne želijo novih zdrah med člani uprave, zato zdaj menda preverjajo kompatibilnost možnih kandidatov. Previdnost je na mestu, a takšno mencanje je morda le pretirano.

Težava upravljanja državnega premoženja v zadnjih letih je med drugim tudi to, da je v nenehni tranziciji: najprej je premoženje začasno upravljal Sod, po ustanovitvi SDH je družbo vodila podedovana uprava, šef novoimenovane uprave je nato po osmih mesecih odstopil, zdaj imamo začasno vodstvo, bodoča nova uprava, ki naj bi jo dobili do konca meseca, pa utegne biti zaradi parlamentarnih volitev prihodnje leto prav tako kmalu na prepihu. Za povrhu si je koalicija zdaj omislila, da bo božično darilo v obliki 200 milijonov evrov težke dokapitalizacije SDH bogato unovčila. Iz rok mu želi izpuliti njegove najboljše naložbe in ga tako bolj manj preoblikovati le še v upravljavca. Takšno nenehno prehodno stanje, ki postaja nekakšna stalnica, v družbo vnaša negotovost, SDH pa se namesto z upravljanjem ukvarja sam s sabo. Poleg tega to vpliva tudi na druge igralce na trgu. Novi šef Ljubljanske borze, ki je funkcijo prevzel avgusta lani, denimo, čaka, da bo SDH dobil vodstvo s polnim mandatom, da se bo z njim lahko pogovarjal o morebitnih uvrstitvah delnic državnih podjetij na borzo v prihodnjem obdobju.

Kadrovske zamenjave in z njimi negotovost so vse prepogoste ne le v SDH, ampak tudi v državnih podjetjih, kjer se pristojni marsikje menjujejo po tekočem traku, težave, za katere nihče ne odgovarja, pa ostajajo. Tako je bilo na primer v nacionalnem ponosu Elanu, kjer so novi lastniki zdaj menda najprej porabili devet mesecev, da so ugotovili, kdo v podjetju pije in kdo plača. Nič bolje ni bilo v Polzeli, ki je na koncu pristala v stečaju, in še bi lahko naštevali. Računa za takšno prakso pa na koncu ne plačujejo odgovorni, ampak podjetja, njihovi zaposleni, drugi deležniki in vsi državljani.