Vznemirljivo lepo se bere, kako bomo Slovenci v prihodnji desetletki razširili ponudbo javnih in tržnih najemnih stanovanj, razvili prvovrsten posluh za stanovanjska vprašanja mladih, starejših, ljudi s posebnimi potrebami, postopno obnavljali energetsko in funkcionalno zastarel stanovanjski fond, s tržnimi najemninami privabljali zasebne investitorje in revnejšim najemnikom nadomestili vso manjkajočo razliko s stanovanjskim dodatkom ... Načrti, zapisani v novem predlogu nacionalnega stanovanjskega programa, so pravi, utemeljeni, saj gasijo najbolj žgoča žarišča v stanovanjski preskrbi.
Z naborom dobrih idej pa se naša stanovanjska pravljica konča. Celo iz ekipe, ki ministrici Ireni Majcen svetuje pri stanovanjski politiki, prihaja slikovit medklic: NSP je videti približno tako, kot če bi se ta hip odločili, da si bomo vsak mesec privoščili eksotično potovanje po svetu, ne vemo pa, kje bomo dobili denar in dopust! Iz zainteresirane javnosti je slišati, da predlog ni zrel. Pripravljavci da so v dokument ljubeznivo vključili vse kolikor toliko smiselne predloge in jih obljubili izpolniti, niso pa zmogli iz njih sestaviti pravega programa. Takega, ki zazna problem na podlagi verodostojne analize stanja, predvidi rešitev, postopkovno in terminsko razdela ukrep, ga ovrednoti in predvidi finančni okvir.
Programu bi v tej fazi nemara še oprostili, da temelji na starih in nepopolnih podatkih (iz registrskega popisa 2011). Svežih še vsaj eno leto ne bo, hkrati pa je res, da na stanovanjskem področju po naravi stvari ni hitrih sprememb. V Sloveniji, ki je zadnjih pet let brez stanovanjske politike, se stanje kvečjemu pričakovano slabša.
Ponujene rešitve so še vedno na ravni idej. Ne vemo natančno, kdo, koliko, kako, kdaj bo kaj opravil, da bomo imeli leta 2025 XY takih in drugačnih stanovanj. Novost so napovedani pilotni projekti. Zanimiv in dobrodošel pristop, s katerim se v praksi lahko izkaže, kakšen bi bil učinek na širši populaciji in kakšne koordinate bi morali vključiti v model. Kar pa je za desetletni nacionalni načrt premalo. Težko se je zadovoljiti s tem, če vemo, da je ponujen samo zato, ker za kaj drugega kot pilotni projekt – ni denarja.
Predvsem pa so nekonsistentni, nedodelani in neovrednoteni nekateri ključni ukrepi. Očitno se predstavniki ministrstev, na katerih področja posega, do njih še niso opredelili. Ali pa se z rešitvami, ki so jih pretresali že v prejšnjem krogu, preprosto ne strinjajo. Najtrši oreh bosta vsekakor ministrstvo za finance (v zvezi z davki in proračunskimi izdatki) in ministrstvo za delo (v zvezi s subvencioniranjem najemnin oziroma stanovanjskim dodatkom).
Predlagatelji programa, ki so se končno tudi kadrovsko in organizacijsko ekipirali, na tem področju pričakujejo najtrše bitke, vedoč, da brez kompromisov ne bo šlo. Razčistiti pa bodo morali tudi, ali so zgolj evropska sredstva (če nam jih uspe pridobiti) in kapital SSRS dovolj za sanacijo res slabega stanja. In ne nazadnje, kako bomo z mizernih 0,03 odstotka BDP na leto, kolikor država nameni za stanovanja, lovili EU, ki povprečno investira dva odstotka BDP.