Stari grehi

Ko je že grozilo, da bo Elan še enkrat zdrsnil s proge, se je s podpisom pogodbe o njegovi prodaji ruski investicijski skupini VR Capital vendarle začela kazati luč na koncu predora. Pa je agonija Elana res končana ali se lahko še kje zalomi?

Čeprav se s podpisom pogodbe povečujejo možnosti, da se Elan reši zadrege pred Brusljem in grožnje stečaja zaradi nedovoljene državne pomoči, ob najnovejši kupčiji še ni razloga za fanfare. Nasprotno. Elanu bo bruseljsko breme padlo z vratu šele, ko mu bo ruski kupec nakazal menda že obljubljeni denar za vračilo nekdanjim državnim lastnikom. Tudi sicer bi o prodaji težko govorili z veliko začetnico. Izkupiček od prodaje, ko in če ta bo, je pač predvsem sanacija starih težav, ki se jih je v Begunjah nakopičilo ničkoliko.

Dolgotrajno iskanje lastnika za Elan nas uči tudi, da nekdanji paradni konj slovenskega gospodarstva le ni vroče zaželena prevzemna tarča, kot bi si morda želeli njegovi lastniki, čeprav iz proizvodnje v Begunjah prihaja vsak šesti par smuči na svetu. Na vrata Elana je resda trkalo veliko snubcev, a bolj malo takšnih, ki bi zavezali pentljo in prevzeli tveganje vseh nakopičenih grehov preteklih let.

Drug nauk je treba iskati v dejstvu, da so tempo usode Elana in njegove prodaje v tokratnem poskusu krojili upniki podjetja. Ko v podjetje skozi široka vrata vstopajo njegovi ekonomski lastniki, je njegova usoda bolj ali manj igra številk, in pri Elanu menda izgubljamo tudi zato, ker se z nekaterimi akterji nismo znali dogovoriti prej; denimo z vodstveno ekipo Uroša Koržeta, ki od Elana terja milijonsko nagrado za vodenje družbe.

Upniki so krojili usodo Elana tudi pred leti, ko je ta zdrsnil v stečaj in končal v hrvaški lasti. Marsikdo tudi še ni pozabil prigod iz devetdesetih let, ko se je za Elan zanimal ameriški milijonar Frank Kadria in obljubljal milijonsko kupnino, pa je to potem padlo v vodo, z obljubljenimi milijoni vred. Leta 1992 smo Elan prodali Hrvatom in ga čez slabo desetletje shiranega odkupili nazaj, pa je spet postal družbena lastnina. Ko je prismučal v državna nedrja, je spet vijugal med aferami, večinoma povezanimi z visokimi stroški, ki da so odtekali zdaj v te, zdaj v one žepe, zato se v Begunjah niso izognili tudi menjavam uprav, skupinskim odstopom nadzornikom, prihodom kriminalistov in še bi lahko naštevali. Vse skupaj je leta 2010 začinila še evropska komisija in Elanu naložila, naj državi vrne denarno pomoč, ki jo je Bruselj označil za sporni ukrep. Prav nespretno podeljena državna pomoč je globalno blagovno znamko spremenila v ranljivo prodajno tarčo, saj smo Elan tokrat pravzaprav prodajali pod prisilo, z vso zgodovino vred.

Nič kaj veliko elana ni bilo čutiti ob četrtkovem zaključku dolgotrajnih pogajanj za prodajo Elana ruskemu finančnemu skladu in za te se ve, da odkupujejo podjetja zato, da jih pozneje prodajo z dobičkom. Da le ne bi žrtev naše pretekle nesposobnosti postali zaposleni Elana. Če prodaja seveda bo.