Statistična poslastica
pet, 29.12.2017, 09:00
Statistična poslastica
Dogovori za razvoj regij so bolj kot dialog med državo in regijo dialogi županov.

Slovenske statistične regije so poslastica za statistične gurmane, ki radi primerjajo njihove socialne, ekonomske, bivanjske, demografske, geografske … kazalnike, do onemoglosti iščejo njihove presežke, preverjajo učinke različnih politik, ki jih postavljajo – ali pa tudi ne – ob bok evropskim, preigravajo odstotke, ki jih ločijo do nacionalnega povprečja in v dvanajsterici regij iščejo do ljudi najprijaznejše. To pa je domala tudi vse.

Onkraj statističnih meja slovenske regije, ki jih imenujejo tudi razvojne in ki so nastale z uveljavitvijo zakona o spodbujanju regionalnega razvoja, ne premorejo ničesar, kar bi jih legitimiralo kot vmesno raven med državo in lokalnimi skupnostmi oziroma kot širšo raven lokalne samouprave. Občine imajo organe in denar, ki ga bolj ali manj namenjajo razvoju. Regije nimajo finančnih sredstev, s katerimi bi oblikovale skladno regionalno politiko. Imajo svoje svete, v katerih sedijo župani. Torej tudi »vmesna razvojna« politika nastaja po diktatu občin, zaradi česar so ključni dokumenti razvoja regij, tako imenovani dogovori za razvoj regij, bolj kot dialog med državo in razvojno regijo dialogi županov.

Sloveniji manjka politične volje, da bi vzpostavila »s(p)odobne« regije oziroma pokrajinske centre moči, ki bi bolj fleksibilno kot država sledili tehnologijam, komunikacijam in digitalizaciji. Politika si ne želi decentraliziranih sektorjev oblasti. Zato niti v dvajsetih letih še ni dokončala leta 1994 začete reforme lokalne samouprave. Poleg tega je dvanajsterica statističnih regij zgolj potomka nekdanje dvanajsterice medobčinskih povezav. Kazalniki materialne in osebne blaginje ter raziskave zadovoljstva z življenjem kažejo, da je večina območij, ki so bila nekoč slabše razvita, takšnih še danes.

Območja, ki so startala z dobrih startnih pozicij, so jih ali znala obdržati – kot Osrednja Slovenija in Gorenjska – ali zapravila – kot Zasavje. Temu je ostalo bore malo od milijonov, ki so se vanj stekali od premoga in elektrike; zdaj ostaja na repu razvitosti, s katerega se nikakor ne posreči odlepiti Pomurju. Tretjim spet je uspel preboj z dna do zlate sredine – kot Podravju. Do vrha, kjer je bilo nekoč, mu manjka še veliko dobrih kazalnikov.

V Avstro-Ogrski so za to, da bi pospešili razvoj, zgradili železnico. Z njo so prišli investitorji in delovna mesta. Danes so razvojno vlogo prevzeli avtocestni priključki. Župani se borijo, da so poti do njih čim krajše, statistika pa ugotavlja, da razvoj že dolgo ni več premosorazmeren le z bližino avtocest. Kajti po njih se le tu in tam še pripelje kakšen investitor, med regijami pa vsak dan potuje 95.000 z življenjem ne najbolj zadovoljnih delovnih migrantov. Rešitev, pravi stroka, so uravnoteženo razvite »prave« regije, z avtonomnimi organi in financami. Zapisane so v 143. členu ustave.



Statistična poslastica

Zasavje je manj privlačno za življenje, saj je brezposelnost med najvišjimi, plače najnižje, skoraj vsak drugi delovno aktivni Zasavec pa se vozi na delo v druge regije. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Prijavi sovražni govor