Status šampionke

Po odhodu Črnjanke leta 2015 je kazalo, da bomo še dolgo čakali, da bo prišla zmagovalka njenega kova. A nismo.

Objavljeno
19. marec 2017 21.32
Vito Divac
Vito Divac

Valovanje slovenskih smučarskih uspehov skozi desetletja je podobno Gaussovi krivulji. Zaradi omejene baze smučarjev in smučark sledijo neizbežni padci vrhunske kakovosti. Po vsakem rodu, pa naj si je šlo za Bojana Križaja, Matejo Svet, Natašo Bokal, Jureta Koširja in vražje Slovenke, so po nekajletni rezultatski luknji sledili vzponi. Izjema je bila Tina Maze, ki je po strmem vzponu leta 2005 doživela padec, nato pa se s 13 kolajnami na SP in OI ter velikim globusom in rekordnimi dosežki v svetovnem pokalu vrnila med nesmrtnice svetovnega smučanja.

Po odhodu Črnjanke leta 2015 je kazalo, da bomo še dolgo čakali, da bo prišla zmagovalka njenega kova. A nismo. Ilka Štuhec je imela potencial zmagovalke tekem svetovnega pokala, vendar se je zdelo, tako kot pri Mazejevi v letih 2007 in 2008, da svoje izjemne nadarjenosti za hitre discipline ne bo uveljavila. A se je zgodil preobrat, ko je našla pravega trenerja (Grego Koštomaja). Izkoristila je izjemno priložnost, ki je leto dni prej denimo ni znala oziroma ni zmogla.

Mariborčanka je pri 26 letih s smučanjem na ravni najboljših let Lindsey Vonn z naslovom svetovne prvakinje, drugim mestom v skupnem seštevku svetovnega pokala ter malima globusoma v smuku in alpski kombinaciji, sedmimi zmagami in še šestimi uvrstitvami na zmagovalni oder postavila temelj, kakršnega pri smučarskem preporodu leta 2009 ni imela niti Mazejeva.

Po vsem, kar nas je zgodovina slovenska smučanja naučila, si Štuhčeva, prav tako tudi fantje trenerja Petra Pena z Boštjanom Klinetom na čelu, Ana Drev, Ana Bucik, Štefan Hadalin, Žan Kranjec in najbolj nadarjeni iz mladinskih vrst zaslužijo popolno denarno podporo, prvokategorniki pa status šampiona. Takšnega, kot ga je nekoč Tomaž Lovše podelil Tini Maze in Petri Majdič. Da se čez leto dni na smučarski zvezi ne bodo čudili, zakaj slovenski reprezentantje po izjemni sezoni zmag in napredka na olimpijskih igrah v Pjongčangu niso izpolnili visokih ciljev. Eno je prebijati se v vrh, drugo ostati na njem. Z najboljšimi lahko tekmuješ le, če imaš enakovredne razmere za delo.