Tiskane izdaje
Stavka policistov, ki sta jo oba sindikata sprožila sredi novembra, traja že skoraj tri mesece. Pogajanja med vlado in sindikatoma se sicer nadaljujejo, a prav nič ne kaže, da bi obe strani kaj kmalu tako zbližali stališča, da bi se na obzorju pojavil kompromis. Vztrajanje pri svojem na eni in drugi strani pogajalske mize je mogoče razumeti. Policisti so se v preteklosti že dvema vladama – Pahorjevi in Janševi – pustili speljati na led, saj kljub parafiranima stavkovnima sporazumoma nobena od vlad ni izpolnila tega, k čemur se je zavezala. Tudi Cerarjeva vlada, ki se je med državami članicami evra izkazala za eno večjih privrženk severnjaške fiskalne doktrine varčevanja, ne more kar tako popustiti; še posebno ne zato, ker je želja sindikatov uniformiranih poklicev po izstopu iz enotnega plačnega sistema v javnem sektorju vse bolj očitna.
Razlog za dolgotrajnost stavke je, poleg nepopustljivosti obeh strani, skrit tudi v sistemski ureditvi ustavne pravice do stavke policistov. Ta je od odločitve ustavnega sodišča leta 1994 zelo omejena. Stavkajoči policisti morajo v času stavke opravljati vse svoje naloge, ki so povezane z varovanjem države in spoštovanjem mednarodnih sporazumov ter varnostjo ljudi in njihovega premoženja. Ni pa jim treba med stavko, recimo, izrekati glob za manjše prometne prekrške. Ta možnost v času stavke taktično ni nepomembna; policisti si z njo pridobivajo naklonjenost ljudi za svoje cilje in hkrati, na žalost vlade, slabijo proračunske dohodke. Tako bi stavka, če bi trajala vse leto, državni proračun stala toliko, kot bi ga stalo, če vlada v celoti privoli v stavkovne zahteve policistov.
Takšnega spontanega scenarija si seveda ne gre želeti, saj so pred državo – predvsem v kontekstu vse bolj zapletene begunske krize – številni izzivi, na katere ne bo mogla odgovoriti brez povsem delujočega policijskega aparata. Pri tem nikakor ne mislimo na njegovo represivno funkcijo, ampak na človeku dostojno koordinacijo begunskih tokov, ki je brez usposobljene, zadovoljne in profesionalne policije, nemogoča.
Ustavna omejitev stavke naj bi načelno služila varovanju javnega interesa, saj gre pri policiji za dejavnost, od katere so odvisna življenja ljudi in stabilnost državnega sistema. V praksi ima to tudi povsem pragmatične prednosti za vsakokratno vlado, ki se spopada s stavkajočimi policisti. Zelo namreč zmanjšuje interesni pritisk sindikatov, ki so v javnem sektorju zelo dobro organizirani in so že večkrat dokazali, da s stavko lahko dosežejo svoje. Sodbo ustavnega sodišča, ki je odločalo v povsem drugačnih časih in ob zakonodaji, ki se je od takrat pomembno spremenila, bi bilo dobro preveriti tudi v današnji situaciji. Kar veliko pravnikov opozarja, da je stavka policistov tako omejena, da je de facto že prepovedana; s tem pa je tudi v nasprotju z ustavo, ki vsakomur zagotavlja pravico do stavke. To pomeni, da bi bilo morda posledično treba spremeniti tudi ustavo in povezano zakonodajo ter nedvoumno opredeliti pravice policistov ali pa jih negirati. To se glede na zrelost naše politične elite v kratkem gotovo ne bo zgodilo.
