Tiskane izdaje
Ljubljana bo vse leto zelena prestolnica Evrope. Kar pomeni, da se bo morala bolj kot sicer izkazati, kako si s konkretnimi potezami prizadeva za zdravo in čisto okolje. In teh bo vsak mesec veliko po vseh 17 četrtnih skupnostih. Čeprav ni narobe, da bodo z njimi o pomenu ločevanja odpadkov, skrbi za čisto pitno vodo in zrak, ohranjanju zelenih površin ... skušali osvestiti mlado in staro, je jasno, da bodo največ šteli z milijoni evrov podprti okoljski projekti MOL, občin okoli nje in države.
Če našteti v letošnjih občinskih in državnem proračunu ne bodo zagotovili denarja za izvedbo »skupnih« okoljskih projektov, potem bomo lahko konec leta ugotovili, da smo si le »prizadevali« storiti to in ono, rezultati pa bodo skromnejši, kot so jih obljubljali.
Da so zelena prestolnica Evrope, bi morali letos poleg MOL čutiti še država, ki ima v Ljubljani sedeže večine državnih ustanov in podjetij, in več občin okoli Ljubljane, iz katerih v mesto vsak dan prihaja 200.000 zaposlenih, študentov ter drugih obiskovalcev. Prav vsi bi morali poskrbeti, da bi bili del zelene prestolnice in je ne bi prepuščali le MOL.
Tako kot se bo letos 37 občin pridružilo regijskemu centru za predelavo odpadkov Barje (RCERO), bi morali še letos začeti izvajati 80 milijonov evrov vreden projekt nadgradnje centralne čistilne naprave v Zalogu, gradnje povezovalnega kanala C 0 v Ljubljani in urejanje kanalizacije v Medvodah in Vodicah, za kar bo 50 milijonov evrov prispeval evropski kohezijski sklad. Ali da se začne sanacija Jarškega proda, enega najpomembnejših virov pitne vode za velik del Ljubljane. Ta bi sicer stala 12 milijonov evrov, a je vezana na sprejetje letošnjega državnega proračuna. V ČS Črnuče bi bili glede na vse prelomljene obljube veseli že, če bi za začetek z odlagališča v bližini tega vodozbirnega območja odpeljali več deset tisoč kubikov neokuženega gramoza in z njim sanirali brežino pri Šentjakobu, ki jo je odnesla narasla Sava.
Če naj bi v Ljubljani dihali čistejši zrak, bi morali močno omejiti zlasti avtomobilski promet. Za maj napovedanih novih 30 mestnih ekoavtobusov in gradnja še kakšnega parkirišča po sistemu P+R bo najbrž premalo, dokler ne bodo »vozači« iz primestja ugotovili, da je precej hitreje in ceneje na delo, v šolo ali k zdravniku priti z avtobusom ali vlakom. To pomeni, da bi morala biti enotna vozovnica, ki bi vključevala primestne in mestne avtobuse ter vlake, tako poceni, da nihče ne bi niti pomislil, da bi se iz Domžal ali Grosuplja vozil z avtom.
Država in MOL bi ob tem morala dosledno preprečevati gradnjo na zračnih koridorjih, pomembnih za prevetravanje Ljubljane, ne pa je dovoliti celo na zaščitenih ali kmetijskih območjih (Nadgorica, Barje). Če zaradi onesnaženega zraka, ki v Ljubljani že ogroža zdravje ljudi, nočemo kazni, s katero nam grozi Evropa, bo treba takoj začeti uresničevati lani sprejet načrt za kakovost zraka na območju MOL za obdobje 2014–2016, ki predvideva tudi prepoved vožnje tovornjakov na severni ljubljanski obvoznici in omejevanje avtomobilskega prometa.
Velik problem je še »nezaželeno« zelenje oziroma invazivne tujerodne rastline, ki preplavljajo mesto. Četudi japonskega dresnika, pajesna, kanadske rozge in ambrozije ne moremo izkoreniniti, pa bi lahko z rednimi in množičnimi akcijami na vseh ravneh omejili vsaj njeno širjenje. Kot piše v poročilu o odstranjevanju alergogene ambrozije v preteklem letu na območju ČS Rudnik, Ljubljani največja nevarnost grozi iz občin Škofljica, Ig in Brezovica, kjer se s to nadlogo še ne ukvarjajo. K širjenju veliko prispevajo tudi tisti, ki zasebnim lastnikom dovažajo z ambrozijo ali dresnikom okužen nasipni material.
