Štiri milijarde razlogov

Nova Ljubljanska banka po dveh sanacijah (1993–1997, 2013–) in več državnih dokapitalizacijah, težkih štiri milijarde evrov, zdaj vstopa v dramatično novo poglavje, dirigirano privatizacijo in prodajo, ki mora biti po diktatu evropske komisije končana do konca leta 2017. NLB bo torej v vsakem primeru prihodnje leto dobila nove lastnike, nov nadzorni svet in novo upravo. A vse kaže, da bi nekaj nadzornikov lahko odšlo že na skupščino banke 10. februarja, njihovi nasledniki pa bi nato prevetrili upravo na čelu z Jankom Medjo.

Lahko je razumeti, od kod interes odločevalcev za kadrovske menjave v vrhu NLB: pred banko so pomembne odločitve, kako se bo privatizirala in zniževala stroške – vključno z odpuščanjem zaposlenih, kako in komu bo prodala dve milijardi slabih terjatev iz balkanskih poslov, kako in za kakšna posojila bo porabila nekaj milijard presežne likvidnosti in, ne nazadnje, izkušnje kažejo, da zamenjava uprave lahko sprosti tudi približno 50 zanimivih delovnih mest. Skratka, gre za pomembne razloge, vložke – in apetite.

NLB sicer posluje s skromnim dobičkom, a je le senca nekdanje veličine. Po brezglavi rasti posojil v letih 2004–2008 se že sedem let krči; v krizi in po njej je izgubila razvojni potencial, po političnih, tajkunskih in kadrovskih eksperimentih zadnjih dveh desetletij je daleč od tega, da bi bila razvojna hrbtenica slovenskega gospodarstva – kot si jo je konec 60. let zamislil ustanovni oče Niko Kavčič. Banka se še dodatno krči v skladu s sanacijskim načrtom po diktatu iz Bruslja. Spreminja se v večjo hranilnico in poceni prevzemno tarčo za nove lastnike.

Slišati je, da naj bi Medja formalno izgubil zaupanje lastnika, SDH, ker naj bi se začel sam pogovarjati o potencialnih svetovalcih pri privatizaciji banke. Če je to res, gre za resen spodrsljaj. Med upravo in kupci banke mora biti kitajski zid, banko lahko prodaja in se z investitorji pogaja le lastnik, na podlagi pregledne strategije. Res se tako »soliranje« v NLB ne bi zgodilo prvič: tudi nekdanji predsednik uprave Marko Voljč je menda že vzpostavljal stike z belgijsko KBC še pred njenim nakupom NLB leta 2002, pa »so ga nato umirili«, pravijo viri. A v primerjavi z Voljčem, ki je bil v NLB pred petnajstimi leti lidersko nepogrešljiv in z močno politično podporo, je politično nepodprti Medja na poti zamenjave že vsaj dve leti. Zdaj je tudi med političnimi odločevalci (omenjajo se ekonomski guru SMC Aleksandar Kešeljević, ministra Počivalšek in Mramor, sekretar Dragonja itd.) očitno dozorel sklep, da je čas za njegov odhod. In ker upravo lahko zamenja le nadzorni svet, ne pa SDH ali minister/državni sekretar, je menda na tapeti tudi trojica nadzornikov, po kuloarjih se že omenjajo možni Medjevi nasledniki.

Lastnik, SDH, ima pravico kadarkoli zamenjati nadzornike in upravo NLB – a le, če ima kredibilne razloge in nove kadre. Na to še čakamo. In ker smo se v Sloveniji že tolikokrat opekli s političnim in interesnim kadrovanjem v državnih bankah in s slabimi posojili, lahko v imenu davkoplačevalcev podpremo še en zaščitni filter pri kadrovskih premikih, licenco Banke Slovenije in tudi ECB. Vsaj štiri milijarde razlogov je za to.