Štiristo dni pozneje

Septembra lani so se kriminalisti ustavili v ljubljanski mestni hiši in iz nje pred kamerami in fotoaparati nosili škatle, polne dokumentov; oglasili so se tudi pri županu Zoranu Jankoviću. Včeraj pa so na podlagi zasežene dokumentacije v dve mestni podjetji in zavod prišli po še nekaj pogodb, ki bodo, tako upajo, pojasnile del sumljivega financiranja gradnje Stožic.

V zadnjem času smo iz ust notranjega ministra Gregorja Viranta slišali, da »policija dela izjemno«. Prejšnji teden pa so tožilci in kriminalisti tarnali, da banke ne sodelujejo pri preiskavi kaznivih dejanj, in to celo v primerih, v katerih so same oškodovanke. Od lastnikov bank, to je v večini primerov država, pa pričakujejo, da bodo od uprav zahtevali polno sodelovanje. Vse lepo in prav.

Potem pa imamo tukaj primer Stožic, kjer že dolgo ni tako. Če pustimo vnemar žalostne zgodbe opeharjenih podizvajalcev, tako kot jih je pravna država, se lahko samo čudimo, da ni nobenega vidnega napredka glede transakcij z MOL na Grep, od tam na Bazo Dante, podjetje blizu družine Janković, in na županov zasebni račun. Nobenega napredka ni niti v zgodbi, ki naj bi tudi bila povezana z gradnjo stadiona, v kateri je družina Janković prišla do hotela Delfin na Krku. In še kaj bi se našlo.

Upajmo, da stvari le gredo na bolje in da preiskovalci za naslednji korak ne bodo potrebovali novih 400 dni procesiranja zaseženih dokumentov, kajti potem bo ostal grenak priokus, da je bilo treba dan pred objavo stresnih testov bank, ki jim je tudi stožiški biser zvrtal globoko luknjo, ljudi slepiti, da se nekaj vendarle premika. To bi bilo res zelo pobalinsko, saj policija tudi v veliko manj demokratičnih državah, kot je Slovenija, ne obišče kar tako obrambnega ministra na domu.