STM

Šola, pravijo, je ključni element ideološkega aparata države. V šoli, natančneje v vzgojno-izobraževanem procesu, ki poteka v šoli, naj bi učenci pridobili nabor vrednot in idej, ki jim bo dal podlago, da postanejo zgledni državljani. V tednu, katerega konec držite v rokah, so v parlamentarnem odboru za šolstvo na pobudo NSi sejali točno o tem.

Nova Slovenija je namreč dala idejo o uvedbi posebnega predmeta za domovinsko in državljansko vzgojo ter etiko, ki naj bi – tako predlagatelji – zaprl zevajočo luknjo v srednješolskem kurikulumu. Predmet naj bi mularija v tretjem letniku potrebovala, ker se ji fučka za politiko in politike, ker ne hodi na volitve, ker ne ve, kako deluje država, in ker ne zna javno nastopati.

In čeprav je v razpravi mrgolelo zagotovil, da se predlagatelji zgolj odzivajo na ugotovitve konference o participaciji otrok in mladostnikov, ki je novembra lani potekala v parlamentu na pobudo Zveze prijateljev mladine Slovenije, in da pobuda nima ideološkega predznaka, je razprava pokazala, da je resnica ravno nasprotna.

Še več. Ne samo da je bilo zbranim jasno, da gre za temeljno ideološko vprašanje, razprava je bila že v osnovi zastavljena tako, da so si predlagatelji želeli zagotoviti čim boljše izhodiščne položaje v nadaljnjem razvoju dogodkov. Kar bi bilo že v osnovi dovolj za ugotovitev, da srednješolci predmeta niti približno ne potrebujejo. Vsaj ne iz razlogov, ki jih navajajo predlagatelji.

Še več, v razpravi je predstavnica srednješolskih ravnateljev Nives Počkar povedala, da državljanska vzgoja v srednješolskem kurikulumu že obstaja, da jo poučujejo v okviru različnih predmetov in da, glej no, glej, v predmetniku niti ni prostora za nov predmet.

Na tej točki bi morala biti vsakršna dodatna razprava o novem predmetu odveč. A se je kaj hitro pokazalo, da so motivi za uvedbo novega predmeta drugačni. Da gre za utrjevanje točno določenega pogleda na svet, ki, čeravno legitimen, še zdaleč ni edini zveličaven. In da smo priča (v Blatnem dolu sicer dokaj pogosti) samoprevari, da se bodo stvari uredile same od sebe, če bomo le sprejeli nov zakon, ustanovili nov urad ali – uvedli nov šolski predmet.

Pri tem predlagatelji gladko zanemarijo možnost, da srednješolcem večinoma dol visi za državo in njene voditelje zato, ker se v resnici ne morejo pohvaliti ne z enim ne z drugim. Da mladi ne hodijo na volitve, ni toliko problem ignorance mladih kot ignorance odločevalcev do mladih. Ker ideali današnjih odločevalcev generacije X (ki jih v resnici niso nikoli dosegli) generaciji milenijcev pomenijo bore malo.

Kako zelo globoko je nerazumevanje problema, pokaže tudi miselni eksperiment, ki ga je v razpravi minulo sredo že nakazala ravnateljica Počkar: kaj se zgodi, če dijak pri državljanski in domovinski vzgoji ter etiki dobi nezadostno oceno, se pravi cvek? Je potem slab državljan? Ni domoljub? Je morda neetičen? In kaj se zgodi, če – bognedaj – mora na koncu leta na popravni izpit?

Obrnimo optiko: bo to morda izbirni maturitetni predmet? Če da, kakšna bo korist od tega? Oziroma če ne (kar je, takole, čez prst, dosti bolj verjetno), zakaj bi dijaki tak predmet jemali kakorkoli bolj resno kot, denimo, telovadbo. Če ne verjamete, kar vprašajte učitelje telovadbe, s kakšnimi kreativnimi domislicami se dijaki in dijakinje izogibajo fiskulturi.

Kot da ta družba nima kolektivne izkušnje z učenjem, bolje rečeno, piflanjem o sedmih sovražnikovih ofenzivah, podajanjem »tekovin« pri predmetu STM (legendarno-bizarno samoupravljanje s temelji marksizma) ali sicer zelo zabavnim eksperimentom pri uvajanju predmeta etika in družba v osnovne šole pred skoraj petindvajsetimi leti.

Hec je seveda v tem, da aktivnih, odgovornih, demokratičnih, domoljubnih, in kar je še takšnih pridevnikov, državljanov pač ne bomo dobili z enim predmetom, ampak z ustrezno oblikovanim celot­nim predmetnikom in skozi celotno šolanje. Pa tudi z zgledi, ki jih dajejo aktualni pripadniki političnega razreda. Ti pa, kot vemo, precej šepajo. In so zato eni zadnjih, ki bi lahko pametovali o pomanjkanju držav­ljanske odgovornosti, saj sami največ pripomorejo k nezainteresiranosti za politiko in politično.

Slovenija je ena redkih držav, ki ima v središču prestolnice kip pesnika namesto kipa kakega generala. Kar dokazuje, da imajo domoljubje, domovina in državljanska odgovornost številne pojavne oblike. Njihovo predpisovanje in raznorazni poskusi ukalupljanja današnje mladine bodo vzbujali predvsem posmeh, ignoriranje in pripombe o sistemu, ki ne šteka mladine.

In prav zato je treba uvedbo državljanske vzgoje podpreti. Srednješolci preprosto potrebujejo predmet, ki ga bodo lahko brez skrbi skupinsko špricali in dvigovali promet okoliškim bifejem. Tako kot nekoč pri telovadbi. Ali pri samoupravljanju s temelji marksizma.