Stoletni pozebi v dveh letih

Če bodo kmetje hoteli preživeti, se bodo morali na posledice podnebnih sprememb resneje in hitreje pripraviti. 

Objavljeno
23. avgust 2017 16.02
Maja Prijatelj Videmšek
Maja Prijatelj Videmšek

Stoletni dogodki se praviloma dogajajo približno na vsako stoletje. Izjema je kmetijstvo, kjer se stoletje lahko skrči na zgolj eno leto. Lani je »stoletna« spomladanska pozeba, ki je prizadela večji del države, povzročila za 44 milijonov evrov škode, največ sadjarjem in vinogradnikom. Letošnja aprilska zmrzal je pričakovani pridelek sadja znova zdesetkala, zatem sta ostanke preživelcev lokalne kakovosti požgali in oklestili še suša in toča. Če bo sadjarje tudi tretjo pomlad doletelo podobno zimsko presenečenje, lahko samo še zaprejo svojo dejavnost in se priporočijo na sončni upravi.

Slovensko kmetijstvo so v preteklih treh desetletjih prizadele številne naravne nesreče. Samo od leta 2007 jih je bilo sedem. Ocenjene škode so znašale dobrih 240 milijonov evrov, država je pridelovalcem povrnila le 16 milijonov evrov. Ekstremnih vremenskih dogodkov res ni mogoče v celoti predvideti, zato bo državna pomoč v določenem obsegu vedno nujna.

Po drugi strani pa se zdi, da kmetje tudi zaradi računanja nanjo ne vključijo lastnih mehanizmov zaščite. Še vedno živijo v konservativnem pričakovanju, da so takšni dogodki izjema in bo jutri bolje. Takšno razmišljanje pa je v antropocenu, novi geološki dobi, kjer so posledice človeških dejavnosti postale nova uničujoča sila, samomorilsko. Če bodo kmetje hoteli preživeti, se bodo morali na posledice podnebnih sprememb resneje in hitreje pripraviti. Množičneje se bodo morali zavarovati za primer izgube dohodka zaradi vremenskih nevšečnosti, bolj pospešeno graditi vodne zbiralnike, protitočne, namakalne in oroševalne sisteme ter rastlinjake.

Država jim stopa naproti z zvišanjem odstotka sofinanciranja takšnih investicij, od kmetov samih pa je odvisno, koliko jih bodo izkoristili. Postopki za pridobitev dovoljenj ter postavitev namakalnih sistemov so res dolgotrajni in zapleteni, a enoletno čakanje na državno pomoč bi jih moralo spodbuditi za pogostejše odločanje zanje. Če jih ne zmorejo sami, bodo morali razmisliti o sodelovanju.

Bolje bodo morali razmisliti tudi o tem, kje sejati in saditi, kakšne sorte in vrste izbrati, ter o pridelavi, ki bo do okolja prijaznejša, saj navsezadnje tudi samo kmetijstvo z desetodstotnim deležem izpustov toplogrednih plinov prispeva k podnebnim spremembam. V sosednji Avstriji ekološko prideluje deset odstotkov kmetijskih gospodarstev, v Sloveniji le dobre štiri odstotke.

Za to je krivo tudi pomanjkanje spodbud slovenske kmetijske politike, ki očitno ne vidi interesa v pridelavi hrane, ki bi bila do okolja in ljudi prijaznejša. Pa bi ga glede na prizadevanja za povečanje deleža prehranske samopreskrbe morala. Strategija in akcijski načrt prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam sta večinoma ostala v predalu, zdaj se pripravlja krovna nacionalna strategija prilagajanja podnebnim spremembam.

Nič bolje ni na ravni Evropske unije. Skupna kmetijska politika ne sledi hitrosti podnebnih sprememb in ne izvaja učinkovitih prilagoditvenih ukrepov. Reforma po letu 2020 je še daleč, zato lahko pričakujemo nove stoletne ujme.