Strahovlada

Nasilje v šmarskem vrtcu: žalostno je, da so vsi tisti, ki so zaupanja vredni, molčali.

Objavljeno
18. januar 2015 21.45
suhadolnik OŠ PODBLICA (PANORAMA)
Špela Kuralt, Celje
Špela Kuralt, Celje
Zgodba šmarskega vrtca je odkrila, česar se bojijo vsi starši, ko otroka zaupajo v varstvo neznancem. Potrdil jo je zapis, ki ga je podpisalo 28 od 85 zaposlenih. Z imeni in priimki. Nič anonimno. Povsem jasno zapisano, da so v vrtcu, kjer varujejo in verjetno tudi vzgajajo 500 otrok, nekateri delavci izvajali fizično in psihično nasilje nad otroki.

Zaposleni niso več mogli nemo opazovati, da nasilje za vrati vrtca ni sankcionirano. Popis grozljivega dogajanja zadnjih let vsebuje kričanje, vlečenje za lase, klofute, pričanje pa še, da so malčka zaprli v črno kamro. Že iz zapisnika zbora delavcev, na katerem je ravnateljica bila in vse to slišala, ne izhaja, da bi imela kakšen resen namen zadevo raziskati. Kot da ne bi verjela, da se to dogaja. Ne nasilje, ampak da je vse prišlo na plan.

Že več let se je v Šmarju pri Jelšah šepetalo, da so razmere v vrtcu daleč od rožnatih. Na glas ni govoril nihče, ker v vrtcu vlada strah. Opazujejo, kdo se s kom pogovarja, kdo je čigav ovaduh, celo na srečanje zunaj delovnega časa so prišli vohunit, kdo je tam. Zaposleni so tako šele v tem zapisu prvič javno povedali, da so odnosi med njimi in ravnateljico katastrofalni, da je vrtec mobingaški poligon. Strah pa očitno ni le zaposlene. Očividka, ki zaradi strahu pred odzivom ravnateljice ni prijavila, da so otroka zaprli v črno kamro, sploh ni zaposlena v vrtcu!

Če strah tako paralizira odrasle, kaj strah naredi malčkom, ki bi jih ti odrasli morali varovati? Kaj otroku stori primazana klofuta? Poteg za lase? Minute v tihoti, samoti in črnini neke kamrice? Kričanje nanj in glasni prepiri, ki jih sliši med zaposlenimi? Kako so se počutili tisti otroci, ki ob koncu leta niso dobili knjižnega darila in so svoje vzgojiteljice spraševali: »Saj jaz sem tudi lepo risbico narisal. Zakaj pa jaz nisem dobil knjigice?«

Dejstvo je, da ravnatelj ne more videti in vedeti vsega. Ampak najpozneje decembra, ko so ji vse povedali v obraz, bi ji morali zazvoniti vsi alarmi. Pa je vse skupaj krenilo v napačno, sebično smer. Ravnateljica je prepričana, da gre za zaroto in se pri tem sklicuje na anonimko, edino, ki ni napisana proti njej. Namesto da bi iskala strokovne rešitve, kako zaščititi predvsem otroke in seveda tudi zaposlene, išče krivca. Ne za nasilje, da ne bo pomote. Zanimivo, da ga je našla prav v tistih dveh osebah, ki sta si edini ves čas prizadevali, javno in odkrito, da je treba zadevi priti do dna. Predstavnica občine v svetu zavoda in župan sta očitno drezala v pravo smer, da sta sama doživela napad. Ne strokovni, ampak osebni.

Vrtec, ki so ga v Šmarju gradili dvajset let, je omadeževan. Čeprav večina zaposlenih dela strokovno, ima rada otroke in ne bi pohodila niti mravlje, kaj šele obračunavala z malčki. Žalostno pa je, da so vsi tisti, ki so zaupanja vredni, molčali. Da niso povzdignili glasu in opozorili, ko je padla prva klofuta, ko je prvič nekdo kričal nad otroki. In žalostno je, da se zdaj obračunava s tistimi, ki hočejo s svojim glasom otroke zaščititi.

To ni otroški vrtec. To je tragedija.