Stranpot

Opozorila o porabi evropskih sredstev, ki po formalnih in neformalnih komunikacijah čedalje pogosteje prihajajo v Slovenijo, bo treba začeti resno obravnavati in nanje najti prave odgovore. Zaman je tarnanje nekaterih opazovalcev, da je za vsem tem menda bruseljska elita z birokratskim strojem, ker hoče tudi s takimi pritiski pospešiti privatizacijo v Sloveniji.

Morda je tudi kaj res, vendar dokler državni organi, ki so zadolženi za upravljanje in nadzorovanje projektov, ne bodo opravili domače naloge, bo teorije zarote najlaže potegniti iz rokava. Poglejmo samo primer razvojnega centra Si.EVA, ki naj bi z inovacijami podpiral slovensko avtomobilsko industrijo. Pa pri tem prezrimo, da so bili vpleteni v raboto evropskih sredstev v Cimosu, kar sicer preiskujejo organi pregona.

Evropsko računsko sodišče namreč ugotavlja, da snovalci, ministrstvo za gospodarstvo in takratna služba vlade, ki je bedela nad evropsko kohezijsko politiko, modela financiranja tega razvojnega centra (verjetno pa tudi vseh drugih), niso upoštevali osnovnih navodil za (u)porabo evropskih sredstev. Izkazalo se je, na primer, da so v isti koš vrgli tako eksperimentalne kot industrijske raziskave, vendar se prve lahko financira do četrtine vrednosti, druge pa do polovice. To, da je računsko sodišče ugotovilo, da je bil razpis za gradnjo mariborske medicinske fakultete pisan na kožo izbranega ponudnika, pa v tej državi verjetno ne preseneča več nikogar.

Vsa bruseljska opozorila pravijo, da Slovenija potrebuje učinkovit sistem institucionalnega nadzora in izvajanja kohezijske politike, sicer bo s slabo izrabo evropskih sredstev po svoji krivdi iz neto prejemnice postala neto plačnica v evropsko malho.