Strategije brez taktik

Še tako razsvetljen kulturni minister nima nobene možnosti, da bi uvedel korenitejše spremembe.
Objavljeno
11. oktober 2017 21.13
jer peršak
Ženja Leiler
Ženja Leiler
Tisti, ki so od Peršakovega osnutka nacionalnega programa za kulturo 2018–2025 (NPK) pričakovali, da bo odločno odgovoril na nakopičene probleme, so pričakovali preveč. Zakaj?

V samostojni državi je slovensko kulturno politiko kreiralo dvanajst vlad in v njih štirinajst pristojnih ministrov. V povprečju je na vsakega odpadlo leto in devet mesecev. Pri tem kultura kot področje ni posebej vznemirjala nobene oblastne garniture. Še najbolj morda peto po vrsti leta 2000, ko je bil minister za kulturo pisatelj Rudi Šeligo. V petih mesecih, koliko je trajal njegov mandat, mu je uspelo napisati prvi slovenski nacionalni kulturni program – pa čeprav je bila že leta 1991 v sprejeti resoluciji za kulturo artikulirana zahteva po njegovem oblikovanju, uzakonjena pa štiri leta zatem. Šeligov dokument je ostal v obliki predloga.

Do prve, v državnem zboru sprejete resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007 so minila še štiri leta. Sledil ji je program za obdobje 2008–2011, potem smo bili tri leta brez in ga spet dobili za obdobje 2014–2017.

To pomeni, da smo področje kulture za dvanajst let opremili z razvojnimi usmeritvami, za preostalih petnajst let pa ne. Očitno sprejete ali nesprejete resolucije za usodo slovenske kulture le niso tako pomembne. Pomembnejša je njej namenjena višina proračunskih sredstev.

Poglejmo problem še z druge plati. Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami leta 2014 kar pet strank v predvolilnih programih kulture tako rekoč ni omenilo niti z besedo. Poleg Desusa, ki je potem celo dobil kulturno ministrstvo, so bile to še Pozitivna Slovenija, Slovenska ljudska stranka, Verjamem in Združena levica. Nekaj malega načelnih stavkov so o kulturi napisali Socialni demokrati, Državljanska lista in Stranka Mira Cerarja. Slovenska demokratska stranka in Nova Slovenija sta kulturo bolj ali manj postavili v kontekst domoljubja. Še najbolj izčrpni so bili v Zavezništvu Alenke Bratušek, kar je bilo logično, saj je njihov minister Uroš Grilc pravkar končal mandat in dobro poznal problematiko.

Na eni strani imamo torej nepregledno vrsto vlad in ministrov ter tri sprejete NPK, o katerih ne vemo zagotovo, kakšni so bili njihovi učinki. Na drugi pa politične stranke, ki do kulture v večini nimajo odnosa. V preseku to pomeni nenehni status quo in dejstvo, da je kultura postala stvar kruhoborstva kulturnikov samih.

Zato še tako razsvetljen kulturni minister nima nobenih možnosti, da bi uvedel korenitejše spremembe, saj bi zanje potreboval tudi razsvetljenega predsednika vlade, (vsaj še) razsvetljeno koalicijo, za rezervo pa ne bi škodovala niti spremembam naklonjena zainteresirana javnost. Zato je žalostno ugotoviti, da je čisto vseeno, ali bo povsem dobronamernemu ministru Peršaku uspelo skozi proceduro pripeljati v javnosti precej negativno ocenjen osnutek novega NPK ali ne. Vse bo ostalo natanko tako, kot je.