Tiskane izdaje
Ko so sredi 80. let preteklega stoletja bovško vojašnico Simona Gregorčiča začeli uporabljati za počitniške apartmaje oficirjev Jugoslovanske ljudske armade, so nekdanjemu objektu italijanskih enot ob rapalski meji najbrž nevede spremenili namembnost. Čeprav le za kratek čas, preden je vojska velikanske objekte prepustila propadanju, so Žaršče dobile turistični predznak in o tem se na Bovškem pogovarjajo skoraj štiri desetletja pozneje. Objektov že dolgo ni več, za obzidjem kasarne pa lepo uspeva mlado grmičevje, lično okrašeno s pločevinkami, avtomobilskimi baterijami in še kakšno nezdravo nesnago. Samostojna Slovenija je zemljišče kot edini pravi adut, da bovški in celotni posoški turizem potisne nad raven od vremena odvisne turistične sezone individualnih gostov, obsežne ponudbe kampov, apartmajev, pic in kalamarov, kot popotresni bombonček podarila lokalni skupnosti. In ko so začeli leta 2005 sestavljati hišico iz kart s 27 milijonov evrov vrednimi načrti v francoski španoviji, se je v svetovnem finančnem potresu turistični kompleks sesul. Takrat je načrtom o gradnji apartmajev z 800 posteljami nasprotovala tudi lokalna turistična organizacija. Če bi jih sestavili nekaj let prej, ko davkoplačevalci še nismo vedeli, da bomo kredite drugih plačevali čez desetletje, bi Žaršče že imele turistično vsebino.
Nov kompleks apartmajev, tudi če bi premogel dostojno ponudbo za preživljanje prostega časa, ki še danes manjka od Trente do Nove Gorice, najbrž ne bi bil prava dolgoročna turistična naložba za pozicioniranje zgornjega Posočja ob bok Portorožu, Bledu, tudi Ljubljani in zdraviliškim kompleksom – kjer hotelska ponudba v nasprotju z drugimi slovenskimi turističnimi območji vendarle deluje. Zato minulo desetletje, ko tako in tako ni bilo dovoljeno sanjati o bogatih stricih iz Amerike, morda vendarle ni čas zamujenih priložnosti.
Žaršče so priložnost za resno turistično refleksijo na državni in lokalni ravni. Bovec je s Kaninom in zemljiščem nekdanje vojašnice, ki je zdaj v ruskih rokah, priložnost in vsem pomislekom navkljub o smotrnosti velikih naložb vendarle tudi varna stava. Če se seveda zdaj stavi na pravega konja in če je ob računu krčmar trezen.
O Rusih in treznosti morda kdaj drugič, a prav na hitro se ne morem spomniti nobene večje tuje naložbe v slovenski turizem, kot je prav sedanja šestmilijonska naložba Rusov v Hotel Kanin, ki je v slovenski lasti propadel. Prav ti moskovski poslovneži so kupili Žaršče. Ob tem je najlažje zapisati, da bo čas pokazal svoje, veliko težje pa, da je ruska naložba znamenje za optimizem. Ta naj hkrati opogumi državo za odločno sočasno razvojno naložbo, ki za uspešnost ne bo potrebovala več kot kakšen odstotek ali dva naložbe v Teš 6. Naložbo bodo nato z evrom turistične takse odplačevali turisti namesto slovenskih davkoplačevalcev.
