Striženje ovc

Ko je država konec leta 2013 izbrisala podrejene obveznice petih podržavljenih bank, leto pozneje pa še v eni, sta tako takratna izvršna kot monetarna oblast razlagali, da smo to storili na zahtevo Bruslja, saj sicer ne bi dobili soglasja za državno dokapitalizacijo bank. Avgusta 2013 je bilo namreč sprejeto sporočilo evropske komisije o sanaciji bank, ki predvideva, da morajo v primeru porabe javnega denarja breme reševanja bank nositi tudi zasebni vlagatelji. A praksa zdaj kaže, da so povsem praznih rok ostali le lastniki podrejenih finančnih instrumentov slovenskih bank.

Od avgusta 2013, ko so omenjena evropska pravila že veljala, je bilo namreč z državnim denarjem dokapitaliziranih še nekaj bank – avstrijska Hypo Alpe-Adria-Bank, irska Permanent TSB in italijanska Banca Romagna Cooperativa – a tam odpisa sploh ni bilo ali pa so vlagatelji dobili delno nadomestilo zanj. In kot kaže, nič drugače ne bo v sedanji sanaciji grških bank, kjer bodo lastniki podrejenih obveznic lahko dobili diskontirano poplačilo ali naložbo pretopili v bančne delnice. Tako se slovenski obvezniški osmoljenci lahko upravičeno sprašujejo, zakaj je bilo njih treba kot ovce ostriči do golega. Še več, prejšnje vodstvo Banke Slovenije je eni od naših bank prepovedalo to, kar zdaj, kot kaže, z blagoslovom Bruslja počnejo grške.

Vse bolj se zdi, da se enotna bančna evropska pravila v praksi uveljavljajo zelo različno. Temu pritrjuje tudi prvi mož bančnega združenja France Arhar, ki opozarja, da imamo v Evropi kar 7000 različnih modelov za ugotavljanje tveganj. Pri nekaterih bankah je bila olajševalna okoliščina za neizbris po pojasnilu evropske komisije priglasitev reševalnega programa pred avgustom 2013. To je za NLB storila tudi Slovenija, a je Bruselj kljub temu zahteval delitev sanacijskih bremen na zasebnike. Zato ostaja zelo veliko nepojasnjenih vprašanj: Ali ima Bruselj pri tem dvojna merila? Ali je bila takratna vlada preveč prestrašena pred trojko in je brez upiranja privolila v tako rigorozen ukrep? Je bila Slovenija poskusni zajček, preden so se pokazala odškodninska tveganja, ki se jih zdaj očitno zaveda EU? Zakaj naše banke vlagateljem niso smele ponuditi diskontiranega odkupa ali zamenjave za delnice, saj bi si tudi s tem lahko izboljšale strukturo kapitala, imetniki obveznic pa bi dobili vsaj nekaj zadoščenja?

V Banki Slovenije odgovarjajo, da grške banke v popoln izbris podrejenih finančnih instrumentov niso prisiljene, ker da zaradi že izvedenih dokapitalizacij nimajo negativnega kapitala, medtem ko so ga slovenske banke imele. Tako se bodo očitno kopja spet lomila pri vprašanju, ali so bile naše banke leta 2013 zrele za stečaj ali ne. Banka Slovenije je sicer poslanski preiskovalni komisiji o tem posredovala vse gradivo, a glede na kompleksnost teh gradiv je težko pričakovati, da bomo odgovor na to vprašanje tudi dobili.

Šeststo milijonov težek izbris so za zdaj plačali zasebni imetniki podrejenih obveznic, a zakon, ki je to potezo omogočil, je že skoraj dve leti na ustavnem sodišču. To bo, kot kaže, tudi odločilo, kdo bo na koncu poravnal ta velik račun.