Tiskane izdaje
Da bi nemška industrijska in trgovinska zbornica le imela prav! Pri DIHK so namreč nekateri prepričani, da bodo ukrepi za povečanje konkurenčnosti na kriznem evrskem obrobju kmalu obrodili sadove. Še več, sedanji gospodarski bolniki naj bi že prihodnje leto začeli vplivati na rast celotnega evrskega območja!
Je to le lepa pravljica? Navsezadnje je nevarnost bankrota najbolj zadolženih držav še vedno velika, mnoge banke se še kar šibijo pod težo slabih kreditov in – kakor dobro vemo tudi Slovenci – proti dnu vlečejo celotno gospodarstvo. Evropska doktrina sedanje nemške vlade pa je vedno temeljila na prepričanju, da lahko krize prinesejo tudi kaj dobrega, če države, ki so zabredle v težave zaradi čezmernega zapravljanja, pripravijo do varčevalnih ukrepov in nujnih reform.
Številni nemški ekonomisti verjamejo, da se, ko se umakne država, marsikje vklopijo zdrave sile svobodnih trgov in se sprosti ustvarjalnost ljudi, ki so jo dotlej omejevali birokrati. Ko gre za gospodarstvo, je po njihovem prepričanju naloga države predvsem varovanje konkurenčnosti in sistema »spodbujanja in zahtevanja«: kdor more, naj dela, tudi če je za to treba strožje nadzorovati socialno pomoč, podaljšati delovno dobo, izboljšati varstvo otrok, prilagoditi izobraževalni sistem in še kaj.
Evropa bo svoja gospodarstva še reševala z izrednimi ukrepi. Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi pravkar pripravlja prelomni predlog za nakupovanje državnih obveznic s pomočjo evropskega reševalnega sklada in s podporo Evropske centralne banke. A takšno kupovanje državnega dolga ne bo brezplačno; povezano bo z reformnimi pogoji!
Tudi Angela Merkel očitno verjame, da bodo države, ki bodo upravičene do teh sredstev, denar kmalu lahko dobile tudi na prostih trgih. Že Mario Monti je v Berlin pripotoval s podatkom, da so obrestne mere na italijanske obveznice skoraj odstotno točko nižje od julijskih; v Nemčiji verjamejo, da to ni le posledica napovedi Draghijevega načrta in pričakovanja podobnih. Če odštejemo stare dolgove in njihovo servisiranje, bo italijanska država letos porabila le dva od treh odstotkov maastrichtske meje, k lepši gospodarski prihodnosti se, upajo v Berlinu, pomikajo tudi druge, pa čeprav za ceno družbenih pretresov. Te so, navsezadnje, že pred desetletjem preživeli tudi sami.
Toda »stroga ljubezen« do držav, ki so se pred krizo obnašale neodraslo, za Nemčijo ni dovolj. V prihodnjih mesecih se bo odločalo tudi o tem, kolikšnemu delu suverenosti se morajo članice evrskega območja odreči v dobro skupnega nadzora nad zdravjem evrskega območja. Poleg tega bodo morali tudi preprečiti, da bi zaradi približevanja evrskega dela k politični uniji ne trpelo sodelovanje celotne evropske sedemindvajseterice.
Morda še pomembnejše vprašanje pa bo, kako v tej novi zapleteni tvorbi poskrbeti za več demokracije na stari celini. Evropa namreč ne bo imela prihodnosti, če bodo le Evropejci odvisni od evrokratov, ne pa tudi evrokrati od Evropejcev.
