Tiskane izdaje
Greenpeaceovo razkritje dokumentov, ki so nastajali bolj ali manj v tajnosti pogajalskih skupin o sklenitvi čezatlantskega sporazuma o prosti trgovini (TTIP) med Združenimi državami in Evropsko unijo, je več kot dobrodošlo zaradi najmanj dveh vzrokov. Dobili smo potrditev, da so bili upravičeni strahovi dela javnosti in nevladnih organizacij, kako veliki kapital s pomočjo politike dejansko določa vsebino sporazuma in načine rešavanja sporov.
In dobili smo dokaz, da transparentnost oziroma obveščenost javnosti o podrobnostih pogajanj o tako pomembnih vprašanjih, kot so varovanje okolja oziroma zaščita standardov na področju prehrane in varovanja potrošnikov v birokratskem kolosu, kakršen je EU, nima prav posebne veljave, čeprav je evropski parlament pred malo več kot pol leta od pogajalcev zahteval prav to.
Kakšna bo zdaj usoda TTIP, bo odvisno zgolj od političnih okoliščin. Barack Obama je še pred Greenpeaceovim razkritjem med nedavnim obiskom v Nemčiji zelo pritiskal na evropske kolege za čimprejšnjo sklenitev sporazuma, s katerim bi se lahko pohvalil kot z enim večjih dosežkov svojega predsednikovanja. A zdaj se mu ti načrti lahko hitro izjalovijo, saj bo že tako skeptična evropska javnost zelo pozorno gledala pod prste vsem drugim pogajalskim sestankom.
Tudi zato, ker bodo prihodnje leto v dveh najpomembnejših državah EU, Franciji in Nemčiji, volitve. To pa je čas, ko politiki nimajo radi tem, ki preveč vznemirjajo javnost. In TTIP je gotovo ena takšnih. In še to v času širjenja populizma v Evropi. Kaj je lepšega za populiste katerekoli politične opcije kakor napadati sporazum, ki je nastajal na napol tajnih, »skrivnostnih« sestankih, o vsebini katerih je javnost izvedela prek »žvižgačev«.
Greenpeaceovo razkritje lahko torej pomeni samo eno. TTIP, kot smo ga poznali do zdaj, je realno gledano že stvar preteklosti.
