Subvencijski cirkus

Precej nenavadno je slišati, da je za večino od 60.000 slovenskih kmečkih gospodarstev že leta najpomembnejše in najzahtevnejše delo pisanje in oddaja subvencijskih vlog. Z njimi si namreč v povprečju zagotavljajo že krepko več kot polovico dohodka, če le zadostijo vsem zahtevanim pravilom, ki jih narekuje za večino očitno (pre)zahtevno elektronsko izpolnjevanje zbirnih vlog in v nadaljevanju ustrezna odzivnost na razpisane ukrepe za dodeljevanje nepovratnih sredstev iz proračuna. Evropskega in slovenskega, kajpada, pri čemer gre v obeh primerih pravzaprav za naš skupni, davkoplačevalski prispevek k uresničevanju programa kmetijske politike, ukrojene v Bruslju.

Zato, da se pri oddaji zahtevkov za pričakovana plačila ne bi preveč izgubljali in delali napak, zaradi katerih bi ostali brez denarja, jih ustrezno servisira javna kmetijsko-svetovalna služba. Letos je bilo to še posebej pomembno, saj gre za prvo leto izvajanja reformirane skupne kmetijske politike 2014–2020. V tem obdobju bo lahko Slovenija za neposredna plačila in subvencijske spodbude razdelila za dobri dve milijardi evrov. Več kot polovica tega denarja (1,1 milijarde) je iz programa razvoja podeželja, za katerega je naša država kot ena redkih članic EU še pravočasno do začetka izvajanja nove subvencijske kampanje dobila potrditev, kot se rad pohvali resorni minister Dejan Židan.

Letos bo tako slovenskemu kmetijstvu za ukrepe, usklajene s »centralo« v Bruslju, namenjenih okrog 210 milijonov evrov. Po zbranih številkah iz subvencijske kampanje, ki je praktično končana, čeprav še teče nekajdnevni podaljšani rok za zamudnike, bodo ta denar razdelili med približno 58.000 upravičencev. Večina tega denarja se bo razpršila kot že vsa leta doslej med bolj kot ne male kmete in nekaj večjih kmetijskih gospodarstev. Načelno tistim torej, ki kmetujejo. A nobena skrivnost ni, da ga bodo prejeli tudi lastniki kmetijskih površin, ki jih sami ne obdelujejo, ampak jih oddajajo v zakup. Ker jim je ob sistemu, kakršen je, preprosto dano, da izkoristijo lastništvo kmetijskih površin tudi za pobiranje subvencij. Njihov edini napor za pridobitev denarja je izpolnitev subvencijske vloge. Koliko je takih »podpirancev«, je vprašanje, na katerega zaman iščemo odgovor pri odgovornih v slovenskem sistemu razdeljevanja subvencij, v katerem priznavajo, da vedo za tovrstne anomalije.

Vedo tudi, da dosedanja politika subvencij ni prispevala k povečevanju domače kmetijske pridelave. Prej obratno, da je bila potuha večini malih pridelovalcev, zadovoljnih že s pridelavo za lastne potrebe in morda še kaj malega »za zraven«.

Z novo skupno kmetijsko politiko in našim programom v njej naj bi bilo marsikaj drugače, obljubljajo na ministrstvu. A po odmevih na ta program čaka tiste, ki so ga spisali in oddali v Bruselj, tudi pri napovedani dodelavi še veliko dela.