Marsikomu, predvsem v politiki in v na državo priklenjenem gospodarstvu, bi ustrezalo, če bi Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb označili za inštitut za iskanje rude in izgubljanje časa. Pa tega ne bomo trdili. Bilo bi neutemeljeno. Navsezadnje je bila agencija vzpostavljena, da bi država s svojo lastnino v gospodarstvu začela bolje gospodariti, političnim lobijem bi omejila skušnjave za vmešavanje v gospodarstvo in nastavljanje svojega kadra.

Predvsem zato je agencija že ves čas tarča napadov. Naj spomnimo, kako ji je prejšnja gospodarska ministrica nasprotovala, namesto da bi se veselila inštituta, ki jo lahko razbremeni marsikatere skrbi. A takrat je šlo za prerivanje okoli energetike, ki bo tako ali drugače ostala pod državnim patronatom, tudi če bo k njej pridružen kakšen ruski oligarh, arabski šejk ali nemški partner.

Preskočimo nekatera prejšnja ravnanja agencije in polemike o njih ter poskušajmo razložiti ravnanje agencije na skupščini Gorenja. Tam je agencija prejšnji teden z glasovi Kada preprečila sprejetje pooblastila upravi Gorenja, da v treh letih lahko poveča sklad lastnih delnic. Iz tega nastali spor med agencijo in Kadom (ki je pred skupščino z Gorenjem dosegla dogovor o podpori povečanju notranjega lastniškega sklada) ter agencijo o tem, ali agencija sme glasovati v nasprotju s stališčem Kada, še ni razčiščen.

Toda bolj od tega je pomembno poudariti, da se Gorenje spopada z mednarodno konkurenco, da se mora hitro odzivati na spremembe na trgih in da mora vleči poteze tudi takrat, kadar obstaja vsaj minimalna, četudi še ne realna možnost sovražnega kapitalskega prevzema ta trenutek močno podcenjene cene skupine Gorenje.

A zaplet med agencijo in drugimi lastniki Gorenja ne izvira iz tega, ker bi agencijo morda vodili tepci. Pobrskati moramo spet po rani, ki izvira iz slovenskih postlastninskih in kapitalskih okoliščin, namreč iz dejstva, da je lastništvo države v gospodarskih družbah, ki kot naložbe niso strateško pomembne za Slovenijo, nekakšna prehodna ostalina preteklosti.

Doslej je država – tudi kadar sta Kad in Sod neposredno uresničevala lastninske pravice – navadno zavirala pobudo zasebnega kapitala v takšnih družbah.

Umestno tudi ni vprašanje, ali Slovenija agencijo potrebuje ali ne. Naj še naprej poskuša biti filter med državno lastnino in političnim vplivom nanjo? Bolje je spomniti, čemu je kapital Kada in Soda v podjetjih namenjen: ustvarjanju dodatnih sredstev za pokojninsko in invalidsko blagajno ter poplačilom krivic iz preteklosti. Kot (so)lastnik mora biti torej agencija konservativen vlagatelj, zato ne sme podpirati drznih odzivov uprav in drugih lastnikov na spremembe razmer na kapitalskih in blagovnih trgih.

In spet smo pri tistem, kar politiki obljubljajo že več let – umiku države iz gospodarstva. Seveda, v njem je država le šum na srcu.

Leta 2010 so imeli s poravnavanjem računov še najmanj težav v velenjskem Gorenju. Foto: Igor Zaplatil