Tiskane izdaje
Kontrast med visokotehnološko prihodnostjo slanišča, kjer že poteka izkopavanje litija, in tradicionalnim, že zdaj močno ogroženim načinom življenja bi bil težko večji. Enainsedemdesetletni kmetovalec in pastir Apolonio Lopo se je s hitrim korakom pognal proti dolini. Čeprav njegova polja beljakovinsko bogate kvinoje, temelja tukajšnje prehrane, in pašniki, po katerih so lahkotno poskakovale lame, ležijo skoraj 4000 metrov nad morjem, vitalni možakar ni bil prav nič zadihan. S slokim korakom je preskakoval kamenje in se spretno ognil manjšemu mokrišču.
Hitro se je hladilo. Prebivalci in prebivalke pitoreskne bolivijske vasice Manica, ki danes verjetno ni videti kaj dosti drugače, kot je bila pred dvesto leti, so hiteli s poslednjimi večernimi opravili. S pašnikov so pastirji in pastirice, stari od petdeset do častitljivih devetdeset let, gnali lame v skromne staje. Med lamami so se po prašnih poteh podili psi in zvesto opravljali vlogo ovčarjev, natančneje - »lamarjev«. Iz nizkih, komaj pokritih hiš je dišalo po večerji. Nekdo je ravno zakuril. Redki otroci so pred hišami čakali na starše in, predvsem, stare starše. V eni izmed podrtih hiš je ležala snežno bela človeška lobanja. Poleg nje je bil kup zdrobljenega skeleta. Zapihalo je in visoko v bolivijskih Andih se je telo odzvalo, kot da bi se v sekundi zamenjalo več letnih časov hkrati.
»Ne vem ... ne vem, kaj nam bo prinesla proizvodnja litija. Nihče nas ni obiskal, da bi nam povedal, kaj se bo zgodilo. Bojim se, da bodo uničili slanišče in z njim vred tudi naša življenja. Že tako nam gre zadnjih nekaj let zelo slabo,« je dejal gospod Apolonio, ki je vse življenje preživel na poljih kvinoje in med lamami. Še pred štirimi leti je pridelal dovolj kvinoje, da je od pridelka, ki ga je prodal zasebnemu podjetju, lahko solidno živel. Zdaj to ni več mogoče. Območje okoli Salar de Uyunija se hitro suši. Letos je deževalo prvič po dveh letih - polja kvinoje so posušena, stebla nižja, »cvetovi« krhki in drobni. Na globalnem trgu kvinoje so se pojavili novi igralci. »Odkupna cena je padla na desetino. Tudi pridelek znaša desetino tistega izpred štirih let. Katastrofa,« so drug za drugim zatrdili kmetovalci iz vasic okoli Salarja. Posušili so se tudi številni pašniki. Število lam se je drastično zmanjšalo. Vode pospešeno zmanjkuje tudi v gorskih potokih in zbirališčih. Medtem predstavniki bolivijskega državnega rudarskega podjetja Comibol, ki vodi izkopavanja in proizvodnjo litija, obiskujejo okoliške vasi in zahtevajo od prebivalcev - vodo. Ta je državna, mar ne?
»Radi bi le živeli, tako kot smo vedno živeli, a bojim se, da zaradi podnebnih sprememb in proizvodnje litija to ne bo več mogoče. Kaj se bo zgodilo z nami? Se bomo morali izseliti?« se je v večernem hladu sredi andske tišine vprašal Apolonio Lopo in strnil strahove večine naših tukajšnjih sogovornikov.
