Sveča v vetru

Balkanski narodi so se skozi zgodovino medsebojno pobijali. Klali so se tudi zato, ker so bili eni Hrvati, drugi pa Srbi. Prvi poskus oblikovanja politično in gospodarsko enakopravne države, ki bi lahko izničil pomen srbsko-hrvaških odnosov, je padel v vodo po prvi svetovni vojni, ko je ideja postala plen nizkih strasti in strankarskih interesov. Ključno vlogo je imela srbska elita, ki je razumela jugoslovansko idejo kot absolutni cilj in ne kot sredstvo za uresničevanje nacionalnih interesov.

Če preskočimo genocidna dejanja v drugi svetovni vojni, katerih cilj je bila etnično čista ozemlja, so bili tudi po njej za najbolj krvave vojne na evropskih tleh usodni etnični konflikti med Srbi in Hrvati. Gordijski vozel sta poskušala presekati tudi prvi hrvaški predsednik po razpadu SFRJ Franjo Tuđman in srbski vožd Slobodan Milošević.

Načrtovana delitev Bosne je bila račun brez Bosancev. Muslimani se niso hoteli prepoznati kot cvet hrvaškega naroda ali kot del homogene srbske države. Hrvaška predsednica z vzornikom, ki je hrvaškim silam ukazal, naj dokončno rešijo srbsko vprašanje na Hrvaškem, ali njen srbski kolega, ki je Vukovar razglasil za srbsko mesto, nista jamstvo za spravo.

Na Hrvaškem ni nastala postkonfliktna elita, ki bi bila kos populistom in nacionalistom. V Srbiji se je elita prav tako zatekla v zgodovinsko iztrošene koncepte in tako kot Hrvati simulira regionalno sodelovanje. Ustaški program, ki temelji na nepriznavanju drugih narodov na ozemlju Hrvaške, ali četniški projekt, ki vidi edino možnost za boljše odnose v preseljevanju in izmenjavi srbskega in hrvaškega prebivalstva, lahko spet vstaneta od mrtvih. Navsezadnje tudi zato, ker so v Haagu sporočili Zagrebu in Beogradu, da je šlo v devetdesetih le za bratsko klanje, ne za genocid.

Svoj delež k novi ohladitvi srbsko-hrvaških odnosov je prispevala tudi dinamika širitve Evropske unije. V Bruslju je bil najprej v igri francoski model politike EU na Balkanu, ki je izhajal iz usmeritve, da je za stabilnost v regiji najpomembnejša simetrija v obravnavi Srbije in Hrvaške. Po njem bi obe državi hkrati vstopili v EU. Namesto tako uravnoteženega modela je prevladal nemški pristop, ki je s ciljem, da bi iz nje ustvaril vodilno silo v regiji, Hrvaško izločil iz Zahodnega Balkana. Vstop Hrvaške v EU je bil voda na mlin hrvaškega nacionalizma, ki se počuti superiorno v odnosu do svojih vzhodnih sosedov.

Čeprav so v evropskem parlamentu padli prvi hrvaški poizkusi, da bi z rešitvijo dvostranskih vprašanj pogojevali evropsko pot Srbije, hrvaški poslanci ne bodo vrgli puške v koruzo. Ker državi še vedno nista pripravljeni zapreti kroga sporov, bosta Hrvaška in Srbija ostali talki politike, ki živi od konfliktov. Da bo Hrvaška poštena do Srbije, je prazna fraza. Škarje in platno ima v danem razmerju sil v rokah Berlin. Čas bo pokazal, ali ima posluh za realnost in pomen srbsko-hrvaških odnosov na Balkanu, ki so v miru kot sveča v vetru.