Svet je navpičen

Če bi Kitajce vprašali, ali bi raje imeli malo manj denarja, zato pa manj smoga, bi morda odgovorili pritrdilno. Te dni se njihova mesta dušijo v strupih lastnega strmoglavega razvoja. Zvoni alarm najvišje stopnje nevarnosti za zdravje ljudi, ki je bilo žrtvovano za gospodarsko moč.

»Med razvojem in čistim okoljem bi morali izbirati po zares demokratičnih metodah,« je kričal uvodnik v enem od državnih časopisov, v naslednjem stavku pa je pojasnil, da »ekoloških problemov ne gre mešati s političnimi«. Probleme sedanjosti je treba razložiti v svobodni razpravi, potem pa avtokratski partiji prepustiti, da jih reši, kolikor so sploh rešljivi.

Ko je šanghajski politolog Eric X. Li v najnovejši številki časopisa Foreign Affairs objavil članek s podnaslovom Postdemokratična prihodnost se začenja na Kitajskem, v mislih ni imel smoga. Pred očmi je imel navpične linije svojega mesta, ki se zdijo, kot da sledijo navpičnicam kitajskega političnega odločanja in družbenega sporazumevanja.

Thomas Friedman je razglasil, da je zaradi globalizacije in spleta »Zemlja ravna«, Li pa je ugotovil, da je zaradi univerzalnosti problema googlovskega sveta prihodnost navpična.

Li pridiga, da je nesmiselno izgubljati energijo za svobodne volitve, da bi izvolili vlade, ki tako ali tako ne morejo rešiti problemov milenijske tranzicije. Sprejeti je treba merilo »legitimnosti izvedbe« in doumeti, da živimo v obdobju idejnih nebotičnikov. Globalizacijske širine je treba zamenjati z usmerjenostjo v višine. Čeprav so naši temelji ograjeni z ožjimi nacionalnimi ali celo provincialnimi ograjami, je treba biti čim bliže oblakom.

Zahodni in tudi nekateri kitajski intelektualci nasprotujejo Lijevi trditvi, da se postdemokratično obdobje začenja na Kitajskem. Mnogi še vedno verjamejo, da je enostrankarski sistem obsojen na smrt s trohnenjem. Če pa bi povprečnega Kitajca vprašali, ali bi raje imel malo manj svobode za veliko več denarja, bi bil odgovor verjetno pritrdilen.

Kitajci so namreč videli, kaj se je v arabskem svetu zgodilo z odprtimi parlamenti na trgih in ulicah, zato so veliko svojega koprnenja po svobodi porabili na spletnih forumih. V kibernetskem prostoru vpijejo, zmerjajo, zahtevajo svoje pravice, potem pa eni in edini partiji prepustijo, da jim jih podeli, zadovoljni, da so porcije kljub vsemu vedno večje.

In tako gledajo, kako se zahodna vodoravna politika muči in kako se nobenemu evropskemu premieru ne posreči najti formule za čisti zrak in hitrejši razvoj, zato ne čakajo, ali jih bo zahod povabil na posvet o navpičnih načelih postdemokracije, temveč samo malo kašljajo zaradi smoga in gredo naprej. In ko jim »friedmanovci« povedo, da na ravnem svetu ni alternative za demokracijo, samo pogledajo navzgor do najvišjega nadstropja, in čeprav ga zaradi gostega smoga ne vidijo, že snujejo hitrejše dvigalo, ki jih bo popeljalo kvišku.