»No, zdaj pa naj jasno povem,« je ena izmed fraz, ki le redko zmanjka v govorih ameriškega predsednika
Baracka Obame. O njeni uporabi razglabljajo resni raziskovalci govorjene besede, ki se kot običajno prerekajo o pomembnostih in podrobnostih, o tem, da jo poskuša poglavar Bele hiše uporabiti kot nekakšno katarzično sredstvo, ki nastopi kot odrešilna resnica vodje po dramatičnem naštevanju nasprotujočih se argumentov, pa se jih strinja vsaj nekaj.
Nekdaj nadvse zagreti, zadnje čase pa precej poklapani Obamov navijač mi je pred kratkim sarkastično potožil, kako vedno v strahu pričakuje, da bo predsednik izustil ta besedni vložek. Po njem se, tako prijatelj, Obama iz idealisičnega prinašalca sprememb prelevi v pragmatičnega voditelja še vedno najpomembnejše države na svetu, ki bi si želel marsičesa, a zaradi številnih objektivnih okoliščin tega ne more doseči. Naštel je veliko primerov, od nadzora nad bankami, zdravstvene reforme, zapiranja Guantanama do breskončnega odvzemanja prostosti osumljenim teroristom, nabolj zloglasen pa se mu zdi tovrstni Obamov obrat v njegovem zahvalnem govoru, ko so mu podelili Nobelovo nagrado za mir. Takrat je najprej govoril o svojih velikih pacifističnih vzornikih Martinu Luthru Kingu in Mahatmi Gandiju, potem pa »jasno« dodal, da ne more poslušati le njunih »golobjih« besed, ker je pač na čelu »jastrebske« države, ki je vpletena v dve veliki vojni.
Nekaj podobnega je z Obamovimi načrti o svetu brez jedrskega orožja. Osebno bi ga takoj ukinil, a kaj ko... Zapleta se mu že pri dovolj zmernem omejevalnem nadaljevanju decembra poteklega ameriško-sovjetskega sporazuma o omejevanju jedrskega orožja. Tudi če v končni različici novega Starta ne bo vključena ruska zahteva o omembi povezave med napadalnimi in obrambnimi sistemi in možnost, da se lahko v vsakem trenutku zaradi občutka ogroženosti iz sporazuma umakne, zaradi katere so pogajanja zastala, je le malo verjetnosti, da bodo v ameriškem senatu zbrali dovolj večine za njegovo ratifikacijo. Zgornji dom ameriškega kongresa doslej ni ratificiral niti sporazuma o celoviti prepovedi jedrskih poskusov (CTBT), ki ga je generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. septembra 1996. Zato se mu tudi pri novem ameriško-ruskem ne bo mudilo, če jih administracija ne bo podkupila z istočasno vloženim programom temeljite posodobitve jedrske oborožitve. Kakor obeta ozračje na Kapitolskem griču, bodo senatorji sprejeli zgolj ponudbo »manj je več«: manj zastarelega sedanjega orožja za več novega in učinkovitejšega orožja.
Nekaj takšnega se skriva tudi v Pregledu jedrskih sposobnosti, tretjem po koncu hladne vojne, ki napoveduje veliko odvoza starega jedrskega železja na odpad. Pregled bi morali v administraciji pripraviti do 1. marca. Zapletlo se ni pri usklajevanju rokov, do kdaj bodo ZDA in cel svet uničile jedrsko orožje, temveč so se predsednikovi tesni sodelavci sporekli glede tega, ali imajo ZDA to orožje zgolj za obrambo pred jedrskimi napadi ali pa ga lahko uporabijo tudi »preventivno«. Zmagala je predsednikova pragmatična rešitev. V novem pregledu bo zdaj menda pisalo, kar bo »jasno povedal« tudi predsednik, da imajo ZDA jedrsko orožje predvsem zato, da se branijo, ostalih primerov morebitne ali preventivne uporabe proti tistim, ki bodo ZDA ogrožali s kakim drugim orožjem ali namenom, pa ne bodo natančno opredeljevali.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
Foto: Igor Modic/Delo