Svet za koga?

Državni svetniki gotovo ne bodo rezali veje, na kateri sedijo.

Objavljeno
24. november 2017 16.36
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar

V zadnjih dneh, ko so potekale volitve za nove svetnike, je državni svet ponovno deležen nekoliko več pozornosti javnosti. Mogoče bi bilo še bolje reči, da se je zdaj marsikdo spet spomnil, da drugi dom slovenskega parlamenta sploh obstaja. In eden od pogostejših pomislekov, ki jih je bilo slišati, je bilo vprašanje, zakaj sploh potrebujemo državni svet.

Pravnik Franc Grad je pred kratkim pojasnil, da je bil državni svet v ustavno ureditev leta 1991 uveden kot kompromis med tistimi, ki so želeli močen drugi dom, ki bo zastopal regionalne interese, in tistimi, ki so menili, da Slovenija ne potrebuje drugega doma. Kot predstavništvo posebnih družbenih interesov, ki so sicer organizirani v civilni sferi, naj bi državni zbor opozarjali na pomen teh interesov.

Izvoljeni predstavniki lokalnih interesov so te dni komentirali tudi, da je državni svet še edina vez lokalne politike z državno ali da je glas državnega svetnika slišan ob nekaterih težavah in vprašanjih, ki so pomembna za regijo, iz katere ta izhaja.

Poglejmo malo po statistiki. V zadnjem petletnem mandatu je državni svet, katerega delovanje stane davkoplačevalce približno dva milijona evrov na leto, predlagal malo manj kot 30 odložilnih vetov na zakone, ki jih je sprejel državni zbor. Vse - razen treh - so poslanci potem znova potrdili. Med temi tremi zakoni, ki so padli po zaslugi državnega sveta, je bila tudi novela zakona o lokalni samoupravi, ki bi uzakonila odpoklic župana. Župani, podžupani in občinski svetniki sicer predstavljajo več kot polovico državnih svetnikov, ki si seveda ne bodo rezali veje, na kateri sedijo.

So pa v državnem svetu spisali več kot 200 mnenj, za katere je dosedanji predsednik Mitja Brvar prepričan, da so bila upoštevana pri pripravi zakonodaje.

Za marsikoga pa je sporen tudi način volitev vanj. Volitve so posredne, prek elektorjev, katerih število je odvisno od števila prebivalcev občine ali števila članov interesnih skupin. Pri lokalnih skupnostih to pogosto pomeni, da so avtomatično izbrani zastopniki največjih občin - ob tokratnih volitvah se je izjema zgodila v mariborski volilni enoti, kjer je največ glasov ponovno dobil nekdanji župan Franc Kangler in se tako zmagoslavno vrnil v državni svet, Alojz Križman, ki ga je predlagala mariborska občina, pa le tri od 38. Način, kako se določajo elektorji v interesnih skupinah, je Društvo oblikovalcev Slovenije tokrat postavilo celo pred sodišče, ker so prepričani, da bi smeli šteti le profesionalci v določeni panogi/športu kot člani, ne pa tudi vsi ljubitelji in prostovoljci. Od 155 elektorjev, kolikor jih je za področje kulture in športa, jih imajo, na primer, kar 93 nogometna zveza ter zvezi nogometnih sodnikov in trenerjev. Tudi glede sindikatov so se že pojavljala vprašanja, ali številke kažejo dejansko stanje. Pa najbrž še na kakšnem področju.

Kdo ve, kakšen bi bil izid, če bi ljudstvo na referendumu vprašali, ali državni svet s pristojnostmi, ki jih ima, in na način, kako je sestavljen, prispeva k dvigu demokracije v državi.