Sveta Ana, na pomoč!

Res clamat ad Dominum. Stvar pripada (kliče) gospodarju. To je stavek, ki ga že desetletja ponavlja upokojeni škof Metod Pirih, ko gre za slovenske zahteve po vračilu umetnin beneških mojstrov. Njegovih besed so se spomnili koprski frančiškani, ki so se naveličali gledati prazne okvirje in stene nad oltarji. Tik pred drugo svetovno vojno so namreč po tedanjem zakonu iz samostana sv. Ane odpeljali več kot 61 izjemno dragocenih umetnin in jih do zdaj niso vrnili lastnikom, čeprav je v osimskih sporazumih to predvideno. Torej veljajo sporazumi samo toliko, kolikor nekaterim ustreza, ali kaj?

Frančiškani so nad glavni oltar zdaj obesili kopijo poliptiha neprecenljive vrednosti, katerega izvirnik razkazujejo v muzeju v Mantovi, druge pa v Trstu, Huminu in še marsikje. Osiromašili so kraje in lastne sonarodnjake v Istri. Slovenska diplomacija (in prej jugoslovanska) si že 67 let trudi, da bi jih dobili nazaj, a ji ne uspeva najbolje. Slovenski javnosti najraje odgovori tako, kot so nam tudi tokrat: »Zelo smo dejavni, vendar vsi dogovori potekajo strogo zaupno in daleč od javnosti. Vsaka javna obravnava tega vprašanja samo oddalji možnost pričakovane restitucije.« Še najbolj lojalni bi bili, če o odnesenih umetninah sploh ne bi več govorili.

Problem vračanja umetnin seveda ni samo istrski. Odnesene dragotine hranijo največji kulturni hrami po svetu. A vsaka umetnina ima svojo zgodbo. Koprčani radi spomnijo na leto 1380, ko so Genovčani napadli in opustošili Koper ter odnesli najdragocenejše relikvije sv. Nazarija. Ampak celo kruti Genovčani so jim 42 let pozneje relikvije vendarle vrnili. Verjetno so Koprčani takrat bolje obvladali diplomacijo kot zdaj Slovenci ali pa so bili Genovčani bolj odprtega srca. Zdaj v Kopru upajo, da jim morda pomaga sveta Ana, če jim že zelo prijateljski politiki in diplomati ne.