Sveti gral

Kdor meni, da bo letošnja predsedniška kampanja zgolj šov, v katerem bo zmagal tisti kandidat, ki bo požel večji aplavz, se zelo moti. Ne glede na omejena pooblastila je položaj predsednika republike še vedno sveti gral slovenske politike, ki po nekem čudnem naključju še ni do konca banaliziran in umazan (v nasprotju s parlamentom, če vzamemo naključni primer). Tudi zato, ker je imela ta država s predsedniki doslej relativno srečo.

Za opcijo, ki zdaj vedri in oblači v Sloveniji, je funkcija predsednika republike že zgodovinsko moteča. Ne glede na to, ali je bil na Erjavčevi v službi Milan Kučan, Janez Drnovšek ali Danilo Türk, so stranke desnice (med njimi izstopa Janševa SDS v vseh svojih inkarnacijah) slej kot prej prišle v odprt konflikt s šefom države. No, če bi predsednik prihajal iz vrst SDS ali bi to postal vsaj nekdo, ki ima do največje vladne izrazito servilen odnos, bi bila stvar verjetno drugačna.

Za zdaj je kampanja postregla zgolj z bizarnostmi. Kandidat SDS Zver tako najprej, hm, pahorjansko izjavi, da bo združevalen predsednik, nato pa v isti sapi izganja vse in vsakogar, ki vsaj malo dišijo po rdeči zvezdi. Kandidat SD Pahor se, kot kaže, iz fiaska s čiščenjem kopačk našim nogometašem ni ničesar naučil in se je preizkusil najprej kot šivilja, nato pa še kot cestar in včasih ni čisto jasno, ali se gre kampanjo za šefa države ali morda išče službo. Kdo ve, v kakšni vlogi ga bomo videli naslednjič. Morda kot natakarja? Izkušenj s kavicami ima še iz premierskih časov menda dovolj. Predsednik Türk pa se kampanje, če odmislimo pospešeno obiskovanje različnih koncev države, sploh še ni lotil. 

A od kadrovske zasedbe v predsedniški palači bo do neke mere odvisna tudi usoda Slovenije prihodnjih nekaj let. Predsednik države s svojo moralno in politično avtoriteto, ki izhaja predvsem iz dejstva, da je voljen neposredno, lahko ocenjuje in opozarja na stvari, ki jih vlada in parlament ne vidita ali nočeta videti. Zdaj je, glede na dnevnopolitično ihto aktualne oblasti, to še toliko bolj pomembno.

Predsednik Türk je nekaj takega demonstriral ob koncu prve Janševe vlade, ko ni želel potrditi novih veleposlanikov. Ni skrivnost, da je bil takrat kamen spotike Dimitrij Rupel, ki je kot odhajajoči zunanji minister pravzaprav samega sebe predlagal za veleposlanika v Avstriji. Takrat je Türkova poteza pri Janševih sprožila val ogorčenja in v predsednika je bilo zmetanega cel kup blata, a izkazalo se je, da je bil to šele začetek. 

Eden od vrhuncev konflikta, ki je bolj ali manj intenzivno trajal vseh pet let, je bila seveda arhivska afera, v kateri so SDS-ovi ljudje »kreativno kopirali« dokumente, da bi predsednika vpletli v afero Velikovec (mimogrede, opravičili se mu niso nikoli). Drugi tak vrhunec pa je nedavna pobuda koalicijske NSi za spremembo ustave, ki bi odpravila neposredne volitve predsednika države, češ da je popolnoma dovolj, če predsednika izbere parlament. Pri tem je jasno, da, prvič, NSi takšne pobude ne bi sprožila, če bi na Erjavčevi uradoval politično bolj prilagojen predsednik, in drugič, da je namen te vaje točno ta: funkcijo predsednika ustrojiti po političnih potrebah aktualne vlade.

To je torej eno ključnih vprašanj, na katero bodo morali odgovoriti predsedniški kandidati, med katerimi bomo – kakor smo izvedeli v tednu, katerega konec držite v rokah – izbirali enajstega novembra. Državljani si zaslužimo vedeti, ali bo predsednik te države sposoben (katerikoli) oblasti nastaviti ogledalo in jo, znotraj svojih pooblastil, brzdati pri koncentraciji politične in ekonomske moči ter jo usmerjati k tistemu, za kar je bila pravzaprav izvoljena.